Če nas ne bi udarila korona, bi si jo morali izmisliti. Ni boljšega izgovora, kot je korona. Cela generacija otrok nam z raznovrstnimi simptomi sporoča, da fizično in psihično trpi – podatki iz študij in opažanj strokovnjakov to vsakodnevno potrjujejo –, šolska oblast pa je mirna kot špricer. Ah, saj ni hudega, posledice korone pač.
Na ljubljanski fakulteti za šport so v torek predstavili podatke meritev za tako imenovani športnovzgojni karton, longitudinalno raziskavo, ki nam jo zavida vsa Evropa; vsak trenutek imamo namreč na voljo zanesljive empirične podatke o psihofizičnem stanju učencev in dijakov. Rezultati potrjujejo, kar slutimo in vemo: odrašča generacija upehanih, telesno in kognitivno upočasnjenih otrok in mladostnikov, pripetih na zaslone, pasiviziranih in prešibkih za spopad s težavami. Njihove gibalne sposobnosti, ki dokazano vplivajo tudi na psihično moč in počutje, so namreč v povprečju slabše kot pred korono. V šolo po novem prihajajo z bolečinami v križu, ne znajo, ne zmorejo se več niti zravnati, je povedala šolska zdravnica s 30-letnimi izkušnjami.
Že zgolj zaradi teh podatkov bi morala takoj odstopiti minister za izobraževanje in minister za zdravje. Ne zato, ker sta osebno kriva za negativne trende – tudi staršem leze maslo z glav –, ampak zato, ker ne razumeta, da bi se morala že včeraj oglasiti z novo strategijo in naborom jasnih ukrepov, s katerimi bi te trende vsaj poskušala obrniti. A kaj, ko se ministrstvo za zdravje na predloge strokovnjakov s fakultete za šport sploh ne odziva, je povedal vodja meritev Gregor Starc, ministrstvo za izobraževanje pa se neženirano drži svoje agende in še najraje molči.
No, slednje ni čisto res. Na dan, ko so na fakulteti za šport raziskovalci in šolniki razgrinjali svoja opažanja, se je vendarle oglasilo. Sporočilo je, da na ministrstvu razvijajo novo e-torbo. Da, e-torba je tisto, kar potrebujejo otroci. Elektronska gradiva bodo poslej našli vsa na enem mestu, da se jim ne bo več treba mučiti z iskanjem po spletu, klikanje je naporno. Na voljo bodo imeli tudi e-bralnik, ki jim bo omogočil, da bodo prebrano z miško podčrtovali, označevali, dodajali svoje zapiske, so še oznanili na ministrstvu. Da bodo to počeli na zaslonskih napravah, ki dokazano poslabšujejo osredotočenost, zmanjšujejo zmožnost pomnjenja, povzročajo kratkovidnost in motijo ritem spanja, ministra Darja Felde ne vznemirja. Tudi množeče se nevroznanstvene raziskave o škodljivem vplivu zaslonskih naprav na razvoj otroških možganov ne motijo njegovega miru.
»Slikovne študije zadnjih let so denimo jasno dokazale, da pisanje na roko, bodisi pravih črk ali izmišljenih črk ali slikovnih simbolov, aktivira in poveže veliko več možganskih predelov kot tipkanje ali zgolj ogledovanje črk. Z drugimi besedami: zmožnost usvajanja novega znanja bomo bistveno bolj spodbudili s svinčnikom in zvezkom,« je opozoril nekdo. Pa ne kakšna nostalgična, analogno čuteča duša, ki ne razume, da se je čas nepopravljivo spremenil in da je treba s tehnologijo naprej. To trdi eden od vodilnih nevrologov pri nas, dr. Zvezdan Pirtošek – in cela vrsta strokovnjakov po vsem svetu. Ampak kaj bi s tem. Razpisi ministrstva za nadgradnjo e-učbenikov so že zunaj. Zdaj je »in« nova paradigma: digitalizacija nas bo rešila pred posledicami digitalizacije.
Raven bralne pismenosti slovenskih otrok, ki odraža sposobnosti razumevanja in uporabe pisnega jezika, je po mednarodni raziskavi PIRLS naraščala od leta 2001 do 2016. Nikoli nismo posegli po vrhu, a trendi so bili pozitivni. Izsledki lanske raziskave so bili hladen tuš. Pokazalo se je namreč, da smo v družbi 57 držav še rahlo nadpovprečni, a znova tam, kjer smo bili leta 2006. Oh, ta korona, so najbrž zavzdihnili pristojni. Novica je bila aktualna natanko en dan, potem je utonila v morju drugih, menda bolj perečih problemov. Recimo nutrij na Barju.
Nekatere druge ugotovitve, nič manj alarmantne, sploh niso odmevale. Denimo podatek, da se vsak dan zjutraj, ko pridejo v šolo, počuti utrujeno in lačno več kot četrtina četrtošolcev, da jih je le slaba desetina poročala, da zjutraj niso nikoli utrujeni, in da se vsak deseti otrok v šoli ne počuti varno, kar pomeni dva do trije v vsakem razredu. Vrstniško nasilje v šolah obstaja, problem ni majhen, so previdno zapisali raziskovalci.
Problem morda res ni velik z vidika zunanjih opazovalcev, z vidika tistega, ki ga doživlja, pa je dramatično in neopisljivo hud. Vrstniško nasilje ubija voljo do učenja, do druženja, pomeni stigmo in travmo; noben otrok mu ne bi smel biti izpostavljen. In kaj pravi na to minister Felda? V šolah imajo na voljo vse potrebne protokole in smernice. Juhej, problem je rešen.
Pred dnevi je medijsko skoraj neodmevno izstopila tretjina članov delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033, šolske reforme torej, s katero naj bi se lotili ključnih vzgojno-izobraževalnih vprašanj, med njimi (pre)obremenjenosti, duševnega zdravja otrok, težav učiteljev … Uglednim strokovnjakom in strokovnjakinjam, ki so svoje delo v skupini vzeli zares, je bilo dovolj ministrovih igric. Medtem ko so v dobri veri iskali rešitve, s katerimi bi odgovorili na izzive, ki jih pred šolo ne nazadnje postavlja tudi nezadržen vzpon umetne inteligence, je namreč minister probleme »rešil« sam s svojo ekipo in zakon o osnovni šoli poslal v proceduro. Stroka je rešitve v njem potrdila že pred časom, se je branil.
Premier Golob res nima sreče s svojimi ministri za »mehka« področja, mi pa, kot kaže, ne z njim. Ah, ta korona.
