Pihal je jugo, veter, ki v ljudeh zbudi malodušje. Ampak ravno v najtežjih trenutkih priplavajo na dan vedrina, veselje do raziskovanja in želja po avanturi.

»A ste vi kdaj slišali, da so v starih časih, ko ribiči niso mogli ven in ni bilo kaj jesti, skuhali brodet iz morskega kamenja?«

Po običajnih pripombah, da je to najbrž mit, in dvomih, da imamo vse, kar gre noter, je vse pomisleke odpihnila gospodična, ki je na križišču nad naseljem prodajala ribe. Bilo je že čez poldne in pripravljala se je, da zapre ribarnico. V plastičnih posodah je ostal samo še led in nekaj drobirja. Dve ali tri trilje, ena mikroskopska oradica, nebogljeni ostanki sipic, pol škampa in skoraj nevidno krilo mante. Vse je strpala v eno vrečko za petnajst evrov.

»Seveda se lahko skuha brodet iz kamnov,« je rekla. »Ampak morajo biti porozni in sveže nabrani. Ne sme se jih oprati. Brodet je potem odličen.«

Dva najpogumnejša sta se vrgla v valove in na globini dveh metrov nabrala kamenje ustrezne velikosti in luknjičavosti. V velik lonec smo s kapalko, ker prihajajo hudi časi, dali oljčno olje in recept zastavili multikulturno. Najprej dva lovorova lista, nekaj zrnc koriandra, ščepec kajenskega popra, žličko sladke paprike, rožmarinovo vejico, dve ali tri kapre, malo kumine in nečesa, kar je imelo vonj po orientu. Ko je zadišalo, smo dali pražiti dve na lističe narezani čebuli in potem nekaj strtih strokov česna. Da se ne bi zažgalo, smo dušili s pol kozarca vina. Ko se je vino posušilo, smo navrgli zraven tisto prgišče lignjev in potem nekaj narezanih paradižnikov, ki so bili že čisto na koncu. Sophia Loren bi jih olupila, mi jih nismo.

Ko se je paradižnik razpustil, smo na dno razporedili kamne in ko so se skuhali, smo jim dodali ribji drobiž. Sol, poper in brodet je bil skuhan. Kamne in ribe smo pobrali ven v skledo, v gosto omako pa vrgli zadnjo vrečko zelo kakovostnih špagetov. Ne da bi se hvalil, ampak tako se čaka, da pridejo viharji, da Rusi vržejo atomsko bombo ali udari meteor. Bilo je imenitno. Kamne smo polizali. Človek je pomirjen, še posebno ker ima kot zaveden socialist v hladilniku pripravljen šampanjec in kaviar za trenutke, ko se vse zatrese. Takrat se je treba podvizati, ker bo verjetno zmanjkalo elektrike in bi šel kaviar v nič. S kozarcem hladnega šampanjca, z maslom namazanim koščkom popečenega kruha in žličko kaviarja je konec sveta nepozaben trenutek.

“Seveda se lahko skuha brodet iz kamnov,” je rekla. “Ampak morajo biti porozni in sveže nabrani. Ne sme se jih oprati. Brodet je potem odličen.”

 

Ampak treba je živeti tudi dan po koncu sveta. Kaj bomo jedli? Saj bodo ostale samo kosti! No, kosti so osnova za nekaj izjemno okusnih jedi. Pred leti sem bil v Brdih zraven, ko so ubivali prasca. Najprej smo pojedli na čebuli pražena jetrca. Tega bo ob koncu sveta najprej zmanjkalo. Ampak potem so prinesli golaž iz prašičjih kosti. Božansko.

Pri mesarju izprosite dva kilograma kosti od prašičjih rebrc. Kosti vržete na čebulo z nasekljano stebelno zeleno in naribanim korenjem ter pražite, dokler vse skupaj ne dobi zdrave rjave barve. Zalijete s paradižnikom v kateri koli obliki. Kuhate vsaj eno uro. Vse, kar je ostalo na kosteh, postrgate v golaž, ki postane gost in okusen. Dobro je s kruhom, polento, pašto ali s čim, kar imate pri roki.

Goveje kosti so zakladnica okusov. Med demonstracijami v Atenah leta 2010 sva s fotografom Tomažem Skaletom hodila s kolono komunistov, ki so vihrali z 10.000 zastavami. Bilo je veliko solzivca in preganjanja sem in tja. Potem sva postala lačna in sva šla na tržnico Varvakios agora. Tam je star gospod prodajal lepo očiščene goveje stegnenice. »Tega ljudje nočejo več kupovati, ker diši po revščini,« se je pritožil. »Pa je ni boljše in bolj zdrave juhe kot iz teh kosti.« Sveta resnica. Poskusite dobiti kosti nad kolenom in pod njim. Z žago za kovino odžagate rahle dele stran. Daste jih v hladno vodo skupaj s čebulo, ki ste jo prešpikali z nageljnovimi žbicami. Doda se jušno zelenjavo ali kar pač imate. Malo stebelne zelene in en koren zadoščajo. Na počasnem ognju kuhate štiri ure. Sol, poper in na koncu sok polovice limone.

Medtem ko se juha kuha, po dolgem razžagate mozgove kosti. Z mozgom navzgor jih 25 minut pečete v pečici na 220 stopinj Celzija. Posoljene in popoprane jih skupaj z juho ponudite kot izvrstno kosilo prvo nedeljo po apokalipsi.

Kaj bomo pa potem jedli prvo leto po koncu sveta? Treba se bo znajti. Obstaja kalabrijski recept za zares hude čase. Nad jedilno mizo se obesi posušena polenovka, pod njo pa skleda polente. Polento se vedno najde. Vsak vzame grižljaj polente in se dotakne polenovke. Ena riba traja celo leto in se jo poje za božič ali na veliki petek.

Sledite našim receptom na družbenih omrežjih in pišite, kako nameravate vi preživeti. Zagotavljajo nam, da bo internet bolj ali manj delal tudi po koncu časov. 

Priporočamo