Splošno smo posvojili narativo, da je z namenom zmanjšanja globalnih izpustov CO2 treba razogljičiti proizvodnjo električne energije in da je najučinkovitejši in najlogičnejši način razogljičenja prek obnovljivih virov energije (OVE), predvsem prek energije sonca in vetra. Toda ali ta logika sploh drži?
Predpostavljam, da 99,99 odstotka ljudi pri sebi razmišlja, da smo s tem, ko ugasnemo umazane elektrarne na premog in plin ter jih nadomestimo s sončnimi paneli, rešili problem izpustov CO2, saj solarni paneli nimajo emisij CO2. In tukaj se razmišljanje konča. Začne pa se ključni problem. Večina, razen nekaj posameznikov, je pozabila na to, da sonce dovolj intenzivno sije zgolj spomladi in poleti ter še malce jeseni, da sije samo podnevi (intenzivno največ osem ur na dan) in samo ob sončnih dneh. V Sloveniji, ki spada med najbolj osončene države v Evropi, na letni ravni zberemo okrog 1100 sončnih ur. Toda leto ima 8760 ur. S čim si svetimo in se ogrevamo v preostalih 7660 urah leta?
Zdaj smo pri srži problema. Za čas, ko sonce ne sije (ali ne dovolj intenzivno), potrebujemo nadomestne vire energije. Torej potrebujemo vire energije ali elektrarne, ki jih lahko zaženemo, ko oblak prekrije sonce, ter ponoči, jeseni in pozimi. V ta namen se običajno uporabljajo fleksibilni viri, katerih proizvodnjo je mogoče poljubno prilagajati potrebam po električni energiji. En možni vir so baterije. Toda baterije lahko shranijo energijo zgolj za omejen čas, denimo shranijo dnevne viške energije iz sonca, ki jih nato uporabimo ponoči. Hkrati pa so zelo drage in dramatično škodljive za okolje, tako pri proizvodnji kot pri razgradnji.
Tudi črpalne hidroelektrarne, ki so bistveno učinkovitejše in ekološko sprejemljivejše od baterij, lahko pomagajo zgolj pri kratkoročnem uravnavanju proizvodnje in porabe elektrike (čez dan ali teden). Pretočne hidroelektrarne so boljše, ker lahko ob spremembi režima delovanja (namesto podnevi delujejo ponoči) dobro balansirajo dnevno proizvodnjo in porabo električne energije. Na žalost pa jih zeleni aktivisti sovražijo še bolj kot premogovne in jedrske elektrarne.
Pretvorba električne energije v vodik in nato nazaj v sintetični metan, s katerim bi poganjali plinske elektrarne, pa ima poleg cene vsaj dva problema. Eden je izguba približno polovice energije v tem procesu (kar zahteva podvojitev zmogljivosti sončnih elektrarn), drugi pa, kam shraniti te velike količine vodika oziroma metana za zimske čase.
S tega vidika sta relevantna nadomestna vira energije za čas, ko ni sonca, samo dva. Prvi so plinske elektrarne (PE) na zemeljski plin. Pri čemer potrebujemo kombinacijo dveh tipov: prvi tip so PE odprtega cikla, ki imajo manjši izkoristek goriva in posledično višje emisije CO2, vendar so sposobne hitrega zagona in hitrega doseganja maksimalne moči, drugi tip pa so PE s kombiniranim ciklom, ki imajo boljši izkoristek in polovični izpust CO2, niso pa sposobne hitrega prilagajanja odjemu, pač pa so primerne za stabilno obratovanje v zimski sezoni. V kombinaciji z OVE je treba imeti oba tipa PE.
Drugi nadomestni vir po zaprtju TEŠ pa je uvoz manjkajoče električne energije. Pri slednjem bo seveda šlo za uvoz energije iz termoelektrarn na premog in plin, ki bodo edine imele dovolj viškov, s katerimi bo mogoče pozimi izravnavati domačo proizvodnjo in porabo električne energije.
Zdaj pa naredimo eksperiment. Vzemimo resno prvi scenarij iz nacionalnega energetsko-podnebnega programa (NEPN), to je scenarij razogljičenja prek obnovljivih virov energije. Zaprimo TEŠ in zamenjajmo 3200 MWh energije iz TEŠ z energijo iz solarnih celic. Za koliko bomo s tem zmanjšali emisije CO2?
Simuliral sem tri scenarije. Prvi je, da eno osmino izpada elektrike (400 MWh) nadomestimo z elektriko iz sončnih elektrarn podnevi, eno osmino izpada nadomestimo z baterijami, ki pokrijejo potrebe po elektriki čez noč v pomladansko-poletnih mesecih, preostale tri četrtine izpada elektrike (2400 MWh) pa nadomestimo iz obeh tipov plinskih elektrarn. Drugi scenarij je, da izpad elektrike iz TEŠ v celoti nadomestimo z uvozom, tretji pa, da ga nadomestimo s proizvodnjo v novem drugem bloku jedrske elektrarne v Krškem.
Učinek teh scenarijev na globalne izpuste CO2 sem ovrednotil prek preračuna s specifičnimi izpusti posameznih tehnologij (po podatkih IPCC). In ko to naredimo, pridemo do »paradoksa razogljičenja« v praksi. Ko zapremo TEŠ in preklopimo na »zelene tehnologije« (sonce in baterije), manjkajočo elektriko pa nadomestimo s proizvodnjo v domačih plinskih elektrarnah, se emisije CO2 dejansko zmanjšajo samo za dobro tretjino (35 odstotkov). Če jih nadomestimo z elektriko iz uvoza, pa za samo 20 odstotkov. Nasprotno pa pravo razogljičenje prinaša šele jedrska energija v tretjem scenariju. Če namreč izpad elektrike zaradi zaprtja TEŠ v celoti nadomestimo s tisto iz jedrske elektrarne, se izpusti CO2 zmanjšajo za kar 98,5 odstotka oziroma praktično na ničlo.
Ta učinek se nazorno kaže v Nemčiji, ki je po dveh desetletjih prehoda na OVE in zapiranja jedrskih elektrarn (in navkljub 500 milijardam evrov investicij v OVE) glede proizvodnje elektrike pet- do osemkrat (odvisno od ure dneva in sezone) bolj »umazana« od Francije, ki dobro polovico električne energije pridobi iz jedrskih elektrarn.
Zeleni prehod po nemško (OVE-scenarij v NEPN) je tako zgolj prehod iz enega fosilnega vira na drugega, pri čemer pa se zapravi veliko denarja. »Zeleni prehod« je dejansko »prehod iz črnega v črno«, ki je povrhu še božjastno drag. Čemu torej tak stampedo na nestanovitne OVE, če pa ti ne prinašajo dejanskega razogljičenja?
