Življenje že dolgo ni bilo videti tako, da bi bilo po prebujanju ob vonju prve kave prvo opravilo vklop televizije. Kot da bi olimpijada, za katero jezikovni puristi vztrajno ponavljajo, da se pravilno reče olimpijske igre, in to v Parizu, čeprav bi bilo vse to lahko iluzija, v razmišljanje o svetu vrnila vsaj dve stvari.

Prva je v odnosu do časa, v katerem se spomini mešajo s sedanjostjo in tvorijo nekakšno novo magmo. Neki nov material, iz katerega bo Nekdo gradil osnutek nekega novega lastnega sveta. Začelo se je z odprtjem, ki je vizualno nekako najbolj spominjalo na Moulin rouge Baza Luhrmanna, epsko-glasbeni spektakel, ognjemet blišča in glamurja, ki je povsem v ozadje potisnil »dramo« angleškega pisca, ki se je prišel pridružit boemski revoluciji ter alternaciji prostitucije in droge, ki prihaja pod svetlobo reflektorjev. Jezo škofovske konference in desničarjev je izzval prizor, ki spominja na eno od najpomembnejših slik v zgodovini človeštva. Gre seveda za Leonardovo Zadnjo večerjo. Oglasil se je seveda tudi Trump, a takoj so se priključili tudi Rusi oziroma govornica zunanjega ministrstva Marija Zaharova, ki je sporočila, da je eden od glavnih prizorov odprtja, zadnja večerja Jezusa Kristusa, norčevanje skupnosti LGBT iz ene od krščanskih svetinj. Trdi, da so bili apostoli prikazani kot transvestiti.

Umetniški direktor slovesnosti Thomas Jolly je pariško elegantno zavrnil obtožbe: »V Franciji imamo pravico, da imamo radi, kogar hočemo, in da se imamo radi, s komer hočemo. V Franciji imamo pravico, da verjamemo ali pa ne. V Franciji imamo veliko pravic. Gremo!« To je res. Gotovo je subjektivno, a malo je mest na svetu, v katerih se lahko tako zelo občutita duh in dih svobode kot v Parizu. New York? Ja, če ste insajder in ob pravem času. London? Če ste mladi, a je prehladen, v vsakem pomenu besede. Los Angeles? Prehitro in predaleč. Berlin? Morda še najbližje.

Obstaja seveda tudi druga stran. Kot pod geslom Ne v mojem imenu pravi desničarka Marion Maréchal, vnukinja Jean-Marieja Le Pena in evropska poslanka: »Tega ne govori Francija, ampak manjšina z levega krila, vedno pripravljena na vse vrste provokacij.« Ah, ti katolibani.

Teren žalitve občutkov nekoga in družbeno sprejemljivih mej humorja je vedno spolzek. Kje je točka, na kateri, kot pravi pesnik, velika pisanost moti jasen pogled v globino. Kajti ob poskusu upoštevanja vseh občutkov, tudi verskih, se ni mogoče izogniti menda večnemu vprašanju, kje je meja družbeno sprejemljivega in humorja. Kajti bilo je skrajno simpatično, ko je Tadej Pogačar po osvojenem Giru dejal, da »pravi moški nosijo rožnato«. Kot se mi je zdela smešna izjava kolegice, ki je, ko je videla, da je Francija v skupini rokometnega turnirja kot glavni favorit gladko izgubila z Norveško in komaj dosegla remi proti Egiptu, za ključ neuspeha razglasila njihove rožnate drese. »Zato tudi izgubljajo.«

Avtentičnost nekaterih stvari je pogosto mogoče izmeriti s smislom za humor na njen račun. A otvoritvena slovesnost je bila norčava in duhovita. Olimpijada seveda ni uspela zaradi tega, a se je vera vanjo, vsaj v tem primeru, vrnila skozi velika vrata.

Pariz kot točka raznih uporov, revolucij, gibanj in prevratov je tretjič v zgodovini, sto let, odkar je bil zadnjič gostitelj, pokazal ta, olimpijski obraz. Ob nekaj fantastičnih tekmovanjih, ki si jih je vredno zapomniti. Letsile Tebogo iz Bocvane je s suverenostjo Michaela Johnsona zmagal na teku na 200 metrov. Armand Duplantis, mušketir s palico, za katerega imate občutek, da lahko, ko spusti palico pod letvico, kot v filmu preleti stadion in se znajde, kjer želi, fantastične tri tretjine Srbije proti reprezentanci zvezd NBA. In seveda rokometni četrtfinale Slovenije proti Norveški, prikaz moči na terenu in zena na klopi, v čemer se oblikuje velika ekipa.

Vendar pa si bo od vseh tekmovanj, ki so se odigrala v mestu svetlobe, ta kronist verjetno najdlje zapomnil tekmovanje, ki ne sodi med tiste, na katere je sijalo največ reflektorjev, a je organizatorjem morda povzročilo največ glavobolov. Gre za plavalni maraton za ženske, tekmo na deset kilometrov, za katero se do zadnjega trenutka ni vedelo, ali jo bo mogoče odplavati v Seni zaradi ravni onesnaženosti vode. Obljuba mestnih oblasti, da bo reka do naslednjega poletja postala dovolj čista za kopanje prebivalcev, kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo, tako postaja resničnost.

V projektu čiščenja reke so porabili skoraj milijardo in pol evrov. Dobitnica zlate medalje Sharon Van Rouwendaal se je borila proti toku. In kot vse druge tekmovalke je morala plavati ob bregu poleg sprehajališča med mostovoma Aleksandra III. in Alme. Tekmovalke so morale paziti, da ne bi popile preveč vode, ker so morali plavalci in triatlonci iz nekaterih drugih reprezentanc mesec dni pred tekmovanjem jemati zdravila proti bakteriji E.coli.

»V nekem trenutku sem bila žejna, zdelo se mi je, da sem popila Seno. Bomo videli. Za zdaj sem v redu. Po navadi po tekmovanju bruham od bolečin, a tokrat ni bilo tako.«

Olimpijski občutki so vsekakor subjektivni, a duh mora ostati univerzalen.

Proti toku.