Življenje že dolgo ni bilo videti tako, da bi bilo po prebujanju ob vonju prve kave prvo opravilo vklop televizije. Kot da bi olimpijada, za katero jezikovni puristi vztrajno ponavljajo, da se pravilno reče olimpijske igre, in to v Parizu, čeprav bi bilo vse to lahko iluzija, v razmišljanje o svetu vrnila vsaj dve stvari.

Prva je v odnosu do časa, v katerem se spomini mešajo s sedanjostjo in tvorijo nekakšno novo magmo. Neki nov material, iz katerega bo Nekdo gradil osnutek nekega novega lastnega sveta. Začelo se je z odprtjem, ki je vizualno nekako najbolj spominjalo na Moulin rouge Baza Luhrmanna, epsko-glasbeni spektakel, ognjemet blišča in glamurja, ki je povsem v ozadje potisnil »dramo« angleškega pisca, ki se je prišel pridružit boemski revoluciji ter alternaciji prostitucije in droge, ki prihaja pod svetlobo reflektorjev. Jezo škofovske konference in desničarjev je izzval prizor, ki spominja na eno od najpomembnejših slik v zgodovini človeštva. Gre seveda za Leonardovo Zadnjo večerjo. Oglasil se je seveda tudi Trump, a takoj so se priključili tudi Rusi oziroma govornica zunanjega ministrstva Marija Zaharova, ki je sporočila, da je eden od glavnih prizorov odprtja, zadnja večerja Jezusa Kristusa, norčevanje skupnosti LGBT iz ene od krščanskih svetinj. Trdi, da so bili apostoli prikazani kot transvestiti.