Pred ekran me je prilepil že eden od uvodnih prizorov: plesalci in plesalke so na obrežju Sene odplesali kan kan, hitri ples iz tridesetih let 19. stoletja, brez katerega si ni mogoče predstavljati vzdušja v legendarnem Moulin Rougeu pol stoletja kasneje. Ta visokoenergijski, erotični ali razuzdani ples, kot vam drago, med katerim so si plesalke z razkošnimi krili zakrivale in odkrivale noge, občinstvo, pretežno moško kajpak, pa je lovilo trenutke, ko se je videlo še kaj več, je vsekakor pomemben del francoske zgodovine in svojevrsten kulturni fenomen. Ne čudi, da ga avtorji slovesnosti v Parizu niso spregledali. Na olimpijski oder pa so ga postavili tako kot vse drugo: provokativno, a hkrati dovolj odprto za različne poglede.
Takle je moj. Kan kan so na bregu Sene zaplesali ženske in moški. V ravni vrsti so družno dvigovali noge in na koncu skupaj, usklajeno, naredili špago. Da, tudi moški. Na neki način so torej avtorji te točke plesu vzeli njegovo patriarhalno vsebino, ki jo je mogoče strniti v obrazec: lahke ženske vrešče razkazujejo svoje čare, moški v občinstvu gledajo. Kan kan je v novi interpretaciji spet postal ples za vse. Prav to pa je bil v svojih začetkih.
V prvih desetletjih 19. stoletja so ga namreč na obrobju Pariza plesali skupaj ženske in moški, tri dni na teden. Kasneje so ženske moške izrinile s prizorišča – ali pa so se »izrinili« sami – in za to plačale visoko ceno. Kan kan je obveljal za velik prekršek zoper spolno moralo, za katerega je plesalkam grozila celo zaporna kazen. Proti koncu 19. stoletja pa so se že odkrito norčevale iz pobožnjakarstva in dvojne morale. Le kaj bi bilo torej bolj primernega za simbolne obračune s šovinizmom in svetohlinstvom kot kan kan. A konservativci so v prizoru plesa na obrežju Sene videli zgolj in samo dolge lovke ideologije prebujenstva, zanikanje spolnih in vseh drugih razlik med moškimi in ženskami.
Omenjena točka na uvodni olimpijski slovesnosti v Parizu v javnosti ni zelo odmevala – preglasile so jo druge, bolj »posmehljive«, bolj »dekadentne«. A spori, ki so se razbesneli ob posameznih točkah, so vsi po vrsti, tako kot v tem primeru, izvirali iz izključevalnih interpretacij, ki niso dopuščale individualnih pogledov in ustvarjalnih nadgradenj. Prizorov na slovesnosti – po volji obeh strani – ni »dovoljeno« misliti odprto, celovito, bognedaj dobronamerno. Mogoče se je le zgražati nad blasfemično razgradnjo vsega svetega ali pa poniglavo slaviti vsako domislico, ki diši po liberalnosti, pa četudi ni šlo za kaj več kot za zabavno provokacijo.
Vzemimo »zadnjo večerjo«. Režiser Thomas Jolly je sicer zatrdil, da je šlo za antične bakanalije v čast bogu vina Dionizu in ne za aluzije na zadnjo večerjo, a to ni pomembno. Ustvarjalci so zagotovo vedeli, da bo prizor vzbudil tudi asociacijo na slovito upodobitev Leonarda da Vincija, na kateri za dolgo mizo sedi Kristus s svojimi učenci. A kar je bilo dovoljeno renesančnemu geniju – si po svoje zamisliti zadnji Jezusov obrok – očitno ni dovoljeno drugim. Kar je smešno, ker je Dalijeva slika Zakrament zadnje večerje ena najbolj občudovanih slik v zbirki Narodne galerije umetnosti v Washingtonu in ker je znanih še več sto umetniških razgradenj in nadgradenj tega pomembnega krščanskega motiva. Postavlja se torej vprašanje, na katero ogorčeni in užaljeni krščanski kritiki ne odgovarjajo: zakaj bi bila katerakoli interpretacija, ki vzame za motiv zadnjo večerjo, nedotakljiva. In kdo odloča, katera je primerna in katera ni. Zakaj ne bi raje razmislili, komur se o tovrstnih spektaklih pač da razmišljati, kaj naj bi sploh pomenila zadnja večerja travestitov z debelušno didžejko na sredini. Veselje raznolikosti? Sproščeno zabavo? Pozornost do ranljive družbene manjšine? Morda to, morda kaj drugega, a nič takega, kar bi jemalo vrednost Jezusu, apostolom, veri, kristjanom ali da Vinciju. Navsezadnje, nobena podgana ni tekla po mizi.
Francoski škofje, ki so javno protestirali proti »norčevanju« iz vere in vernikov, in vsi tisti, ki so jim sledili, posredno tudi slovenski škofje, domnevnega norčevanja niti niso utemeljevali. Očitno bi moralo zadoščati, da verniki tako čutijo in da je za kristjane vsaka drugačna interpretacija neke davne zgodovine, pa čeprav le zanje pomeni duhovno dejstvo, bogoskrunska in posmehljiva.
Avtorji spektakla bi sicer tudi po moje bolje storili, če bi obče znane motive interpretirali tako, da bi združevali, ne pa razdvajali ljudi. Ne zato, ker ne bi smeli drzno provocirati, temveč ker bi prepoznali prioritete: za kaj se je v tem trenutku, ko toliko ljudi trpi zaradi vojn, nasilja in revščine, vredno zavzeti na prireditvi, ki jo gleda ves svet. Evropejci pa bi morali tudi zaradi sporočil tega spektakla prepoznati vrednote civilizacije, ki je zrasla na krščanstvu. Strpnost in sprejemanje drugačnosti, ker moramo in hočemo drugega ljubiti kot samega sebe. Na srečo nihče od vodilnih klerikov ni v nasprotju z delom islama zahteval krvavega maščevanja za skrunitev svetih simbolov. Francija je davnega 1798 tlakovala to pot.
