Poznam gospo, ki iz dna duše sovraži svoj rojstni dan. A je res treba, da se ta prekleta reč ponovi vsako leto?! A mora koledar človeka res zmeraj znova opominjati, da se stara, da mu odpovedujejo srčne zaklopke, se krhajo kosti in obešajo mišice?! Kako prostaško, kako obupno nevzgojeno. In potem še prazniki. Vedno znova isti, da se človek ja spomni, kje je ostal in kam si je nekoč želel priti; da je razvidno s Saturna, kako nebogljeno caplja na mestu, medtem ko se vse drugo vrti v svoji nori hitrostni objestnosti.
Približno tako se počutim, ko poslušam komentarje na predlog Inštituta 8. marec za spremembo dveh zakonov, ki urejata šolsko prehrano za otroke. Predlog je tehten, pazljivo argumentiran, predvsem pa presenetljivo vključujoč, javno dostopen in dosegljiv z navadnim klikom v računalnik. Če ti je všeč oziroma se z njim strinjaš, lahko zanj zastaviš dva svoja podpisa na upravni enoti ali v e-upravi. Dva, ker gre za spremembo dveh zakonov. Podpisa, ker je za spremembe v družbi od časa do časa treba zastaviti tudi svoje individualno, lastno ime.
Zelo popreproščeno Inštitut 8. marec predlaga uvedbo brezplačnih kosil za vse otroke, ki hodijo v osnovno šolo. Malo manj popreproščeno pa se ukvarja z reševanjem množice stvari, ki v šolski prehrani že leta, že desetletja delujejo popolnoma narobe. Kako narobe, nam povedo prav jezni komentarji, ki so se usuli na zdraharsko ekipo Inštituta, ki si od časa do časa pač drzne pogledati na koledar in povedati, o čemer drugi molčijo: dame in gospodje, leto je naokoli in tukaj je spet in znova osmi marec, dnevi tečejo, leta minevajo, stanje stvari je isto (ali slabše) kot lani, vi pa se kar naprej pretvarjate, da niste opazili ničesar.
Saj je predrzno – kot rojstni dan, ki je narejen za praznovanje, v svojem bistvu pa skriva toliko neprijetnih resnic. A res me zanima: kakšno zmožnost popolnega sprenevedanja mora imeti razmišljujoča empatična oseba, da katastrofe, ki se vsak dan dogajajo v sistemu šolske prehrane, uporablja za argument, da v ta sistem ne bi vnesli nobene spremembe? Kako lahko rečeš: v šoli vsak dan odvržemo ogromno hrane, ker otroci nočejo pojesti brezplačne malice, ko jim ta ni všeč – če bomo uvedli še brezplačna kosila, bomo stran zmetali toooooliko hrane, da bi lahko nahranili pol Afrike? Ja, že, že, zveni skoraj logično, malodane razumno, s to drobno malenkostjo, da ni logično, ni razumno. Mislim, res ni, no. Ignorantsko je in škodljivo. In kje ste bili ves ta čas?! Zakaj niste preprečili, da bi hrano metali stran?! Ves ta čas niste našli načina?!
Leta 2011 sem sodelovala v ekipi Urbane brazde pod vodstvom Marte Gregorčič, ki si je v okviru projekta EPK Maribor 2012 prizadevala za spremembe na področju lokalne prehranske samooskrbe. Med drugim je ekipa s kmeticami in kmeti iz širših Slovenskih goric začela vzpostavljati Zadrugo Dobrina, z. o. o. Zadruga danes povezuje več kot sto podravskih in pomurskih kmetij in skrbi za razvoj trajnostne lokalne preskrbe s hrano v Mariboru in okolici. Temeljni namen zadruge je razvoj malih kmetij, pravične trgovine z živili in zagotavljanje možnosti pravičnega plačila pridelovalcem in proizvajalkam. Hkrati je namen zadruge povezovanje podeželja z urbanim središčem, promocija in razvoj ekološkega kmetijstva in trajnostnih socialno-podjetniških dejavnosti na področju pridelave in predelave hrane.
Eden od osnovnih vzgibov za začetek vzpostavljanja takšne zadruge je bila želja, da razvoj slovenskega trajnostnega ekološkega kmetijstva podpremo z javnimi sredstvi tudi prek javnih naročil institucij, v katerih se vsak dan organizirano pripravljajo večje količine hrane. Vrtcev, šol, bolnišnic, domov za starejše. Gre za velikanske vsote denarja, ki se vsak dan, vsak teden, vsak mesec, že desetletja, stekajo v blagajne veletrgovcev s prehranskimi izdelki, ki jih niti približno ne moremo označiti kot trajnostne. Če bi ta denar preusmerili k lokalnim pridelovalcem, bi jih med drugim pomembno podprli pri razvoju bolj trajnostnih ekoloških praks in sčasoma dosegli tako opevano višjo stopnjo nacionalne prehrambne neodvisnosti, predvsem pa bi naredili ključen korak k uresničevanju pariške pogodbe.
Pri svojem poklicu se nenehno izražam z besedami, a prisežem, da je z besedami težko izraziti napore, ki so jih ljudje iz iniciative Urbane brazde vlagali v to, da bi odločevalkam in odločevalcem pojasnili svoj koncept ter pripravili (zakonodajni) teren, ki bi lahko podprl krožno gospodarstvo na področju trajnostne prehrane v javnih institucijah. Velikokrat sem se vprašala, kako je to možno: gre vendar za področje, kjer bi lahko z nekaj minimalnimi ukrepi vzpostavili sistem, ki bi imel konkretne, izrazito pozitivne učinke na množico področij našega vsakodnevnega življenja, na naše zdravje, socialno pravičnost in boj proti podnebnim spremembam. Seveda ne gre z danes na jutri in treba je vlagati trud; a glejte, od EPK Maribor 2012 je minilo deset let, mi pa še vedno: isto.
Po dolgih premislekih sem morala zaključiti, da je v igri preprosto preveč denarja. Preveč interesov. Preveč skritih agend. Iniciativa Inštituta 8. marec znova drega v to osje gnezdo. Zato, ja, sem že zdavnaj prispevala svoj podpis. Dvakrat.
