Svet se očitno vsake toliko časa podre, zato ni izključeno, da je Zemlja res ploščata. Potem ko je kazalo, da je temelje po daljšem času učvrstila sveža odločitev ameriškega vrhovnega sodišča o splavu, ki da ne more biti pravica žensk, jih je tik zatem spet nevarno zamajalo slovensko ustavno sodišče z izenačenjem zakonskih zvez različnih oblik.
Kritiki pišejo, da je šest ustavnih sodnikov odpravilo institut zakonske zveze, kakršnega smo poznali dolga stoletja, ukinili so namreč zakonsko zvezo moža in žene. Če preskočimo komentarje svaril, da je s tem vzpostavljena trgovina z otroki, da je dosežen cilj privilegiranih kast LGBTQIA+, ki bodo vnašale v vrtce in šole radikalne ideologije, in da ti sodniki zanikajo naravno dejstvo, da je mama ženska in oče moški, je še vedno dovolj prostora za razmislek o sklicevanju na žlahtnost tradicije.
Tradicija je nekaj, na kar se ljudje navadimo. Tisti, ki so zgoraj in imajo moč, še hitreje in z večjim veseljem kot oni, ki so spodaj in moči nimajo. Če traja kakšen običaj, porojen iz zlorabe moči, stoletja, ga je toliko težje spremeniti, čeprav se ob malo globljem razmisleku upira modernejšemu pojmovanju človekovih pravic. Imeniten primer je suženjstvo. Odkar je Kolumb odkril Ameriko, če preskočimo tisočletja suženjstva pred tem, je to cvetelo do uradne odprave leta 1865. A žlahtna tradicija, po kateri je bil črni suženj zgolj stvar, predmet, se na različne načine ohranja vse do danes, ko imamo na eni strani vse bolj agresivna gibanja belske prevlade, na drugi pa obrambna, ki opozarjajo, da so tudi življenja črnih pomembna. Nostalgija po dobrih starih časih kliče po orožju in vdor v Kapitol je treba gledati tudi v tej luči.
Še utrinek o sprenevedanju. Pred mesecem dni je teksaška skupina vzgojiteljev namesto besede suženjstvo, ki bi v učbenikih lahko neprijetno vznemirjala šolarje, predlagala izraz neprostovoljna preselitev (involuntary relocation). Vsaj na državni ravni so (za zdaj) zavrnili to ljudomilo poimenovanje zločina.
Kaj pa tradicija v miroljubni Sloveniji, ki nikoli ni nikogar ogrožala (pač zaradi svoje majhnosti) in se je vsa agresivnost praviloma usmerila navznoter, zlasti v samomore, kadar ni bilo vojnega obračunavanja?
Naše bivanje so urejala načela Katoliške cerkve. Tradicija je stoletja velevala, da za samomorilce ni prostora na cerkvenem pokopališču. Ker ljubljanske Žale niso izključno cerkvene, tam pač počivajo tudi taki, ki so si sami odmerili korake na tem svetu. A še pred nekaj leti je bilo težko najti duhovnika, ki bi spregovoril ob grobu štirinajstletnika. Splet šolskih pritiskov in domačega nerazumevanja ga je spravil v stisko, da si je sodil sam. Nedopustno za Cerkev. Moč tradicije pač.
Na drugi strani nikoli ni bilo pomislekov, kam pokopati morilce. Še toliko so jih lahko imeli na vesti, pa jih je čakal krščanski pokop, včasih še svetništvo. Taka tradicija je na moč podobna oni, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze, sklenjene pred božjim obličjem. Ne gre in ne gre. Le redki so utemeljeni razlogi. Lahko je mož še tako nasilen, lahko z ženo, ki ji je pred taistim obličjem obljubil ljubezen, skrb in spoštovanje, ravna kot z najslabšo sužnjo, enako z otroki, pa to ni razlog za ločitev. Prav nobenega zadržka pa ni, če se izkaže, da je impotenten. Še ena žlahtna oblika tradicije.
In pankrti. Ta žlahtna oblika moške dominacije, pri kateri božji služabniki niso bili brez prispevkov. Gibanje za otroke nikoli ni bilo del tradicije, kjer bi jih skrbeli ti otroci brez temeljnih pravic. Pojavlja se šele sedaj, ko se spet kažejo možnosti obvladovanja ženskega telesa.
Kakšen udarec za tradicijo, ko je bilo treba v zakonike večine držav vnesti izenačenje nezakonskih otrok z zakonskimi! Najbrž pod močnim vplivom katoliške tradicije se je nekaterim domnevno razsvetljenim državam, kot je primeroma Francija, uspelo precej časa upirati novemu pojmovanju človekovih pravic. V tej državi so nezakonski otroci šele v začetku enaindvajsetega stoletja, tako rekoč včeraj, dočakali vse pravice, zlasti dedovanje.
Kako lepo bi bilo, ko bi namesto fanatizma, kjer ne pomaga nikakršen argument, ti zaskrbljeni dušebrižniki premogli zrelost, kakršno je pokazal novi poslanec Dejan Zavec. Nobenih težav nima s pravicami istospolnih partnerjev do porok. O posvojitvah pa si želi, da bi ga o tem kdo zelo dobro podučil, kaj so dobre in kaj slabe stvari, ki jih lahko prinese taka odločitev.
Skrajno razumna izjava, ki je daleč onkraj sklicevanja na tradicijo, na rušenje zakonske zveze med možem in ženo, na specifično razlago svetosti življenja in kar je podobne metafizike.
Sklicevanje na tradicijo je tudi spomin na stoletja krivic, od zažiganja čarovnic do tega, da je bila volilna pravica za ženske izborjena zelo pozno, v Švici šele leta 1971 (zadnji kanton se je upiral do leta 1991). Preboj v miselnosti, kjer spol (kateri koli) ni izključevalni kriterij, je za tradicionaliste hudo naporen. A v resnici nikoli ni šlo za kaj drugega kot za premoč nad drugim človeškim bitjem in njegovo izkoriščanje. To in prav nič drugega ruši temelje sveta oziroma civilizacije.
