‘Kot vsako leto, vam želim vesel Božič in lepe praznike. Upam, da jih lepo preživljate z družino. Od lanskega leta, ko sem vam pisala, imam veliko novic in uspehov. Magistrirala sem 'summa cum laude', dobila odliko za najboljše magistrsko nalogo, veliko potovala in počivala, prejšnji teden pa sem tudi končno dobila službo. Delala bom kot terapevt z mladostniki, ki trpijo zaradi odvisnosti in drugih duševnih težav, na eni prestižni in mednarodni kliniki na Nizozemskem.«
To je del božično-novoletne čestitke, ki jo vsako leto prejmem od bivše dijakinje iz Kruševca v Srbiji, ki je pred leti na naši šoli končala program mednarodne mature. Vsakič, ko jo prejmem, postojim in se v mislih sprehodim nazaj, ko sem jo izbral na intervjuju na Prvi beograjski gimnaziji. Bila je plašna, prestrašena, pa vendar odločna, da pride pri sedemnajstih letih v Slovenijo. Njena upornost in želja po uspehu sta premagali njeno skromnost, rezultat na maturi je bil izvrsten. Njena kasnejša (še bolj uspešna) pot je razvidna iz čestitke.
Prejeta čestitka me gane še zaradi nečesa drugega. Po toliko letih od mature in pred tem samo dveh letih fakultativnega učenja slovenščine (pouk v mednarodni maturi poteka v angleščini) je njena slovenščina še zmeraj brezhibna, čeprav z njo že vrsto let nima nobenega stika. Čestitka izraža spoštovanje do države in jezika, ki sta bila njen drugi dom in jezik dve leti. Pri tem se spomnim na številne mlade pri nas, ki se med sabo pogovarjajo v angleščini, berejo knjige v angleščini in izražajo podcenjevalni odnos do maternega jezika. Srbska dijakinja je pokazala odnos do slovenskega jezika, kakršnega si lahko le želimo tudi sami.
Ob njeni čestitki se zavem moči šolstva in učiteljev ter priložnosti, ki jo daje šola. Vsak od nas gre skozi šolski sistem in ima svojo izkušnjo, slabo ali dobro; verjamem, da večina dobro. Pri tem imajo odločilno vlogo učitelji, ki s svojim zgledom in delom vplivajo na življenjsko pot mladih. Marsikdo se je zaradi učiteljev odločil za svojo poklicno pot in oblikoval svoj pogled na svet. Številni učitelji velikokrat to izvemo kasneje na obletnicah mature, ko nam sedaj zreli ljudje povedo, da je kratek pogovor na šolskem hodniku spremenil njihovo življenje. Takšnih pogovorov na hodniku, ekskurzijah in izmenjavah je veliko in mladim dosti pomenijo, le še več jih mora biti.
Digitalizacija in umetna inteligenca bosta potrebo po medsebojni komunikaciji bistveno povečali. Izkušnje s korono to najbolje potrjujejo, saj se je pokazalo, da pandemija ni bila le zdravstveni problem. Otroci še danes plačujejo visok davek zaradi zaprtih šol, slovenski zaradi predolgo zaprtih šol posebej visokega.
Šola omogoča še nekaj: priložnost za razvoj naših sposobnosti, samoizpolnitev in vstopnico v boljši ter drugačen svet. Ob vsakoletnem nagovoru dijakom iz bivših jugoslovanskih republik pred začetkom šolanja sem jim povedal, da z omogočanjem šolanja v programu mednarodne mature dobivajo vozovnico za prvi razred letala in samo od njih je odvisno, kako jo bodo izkoristili. Po več kot dvajsetih letih vpisovanja lahko zatrdim, da so še kako dobro izkoristili svojo priložnost: številni v Sloveniji, drugi povsod po svetu.
Vloga izobraževanja pa je kljub opisani pomembnosti žal v Sloveniji v drugem planu. Še nikoli v preteklosti vlada ni posvetila tako malo pozornosti izobraževanju. Ministra za vzgojo in izobraževanja ni opaziti, delež BDP za to področje je eden najnižjih do sedaj. Najlepše se je odnos do izobraževanja pokazal ob rezultatih naravoslovne in matematične pismenosti ter bralnega razumevanja v okviru raziskave Pisa. Močno nazadovanje na vseh treh področjih, zlasti porazni rezultati na področju bralne pismenosti, je alarm, ki bi moral predramiti tako ministrstvo kot vlado. Analiza rezultatov bi morala biti tema seje vlade in poziv h konkretnim aktivnostim za izboljšanje. Zgled je lahko Estonija, ki je po rezultatih Pise med prvimi na svetu in najboljša evropska država. Ob osamosvojitvi se je namreč zavedala, da šolski sistem iz sovjetskih časov ne bo prinesel ustreznih rezultatov. Zato so ta sistem opustili in kot zgled uporabili finski sistem, ki je radikalno drugačen. Za takšno spremembo sta bila potrebna velika politična volja in pogum, oboje so Estonci očitno imeli. Rezultati so znani.
Neustrezno in slabo izobraževanje ima še druge posledice. Izobraževanje je kontinuiran proces, ki ga ni mogoče popraviti za nazaj. Ima dolgoročne posledice, ki vplivajo na razvoj celotne družbe. Podrte mostove bomo zgradili, »podrtih« šolskih generacij nikoli več.
Naj mi ne zamerijo tisti, ki mislijo, da poveličujem pomen izobraževanja, žal so to dejstva, ki se jih bomo morali čim prej zavedeti. Zato upam, da bo prihajajoče leto boljše leto za izobraževanje, ki se z veliko hitrostjo bliža problemom zdravstva, to je izjemnim pomanjkanjem učiteljev. Samo upam lahko, da izobraževanje ne bo prioriteta politike takrat, ko bo že prepozno in bomo imeli »čakalne« vrste tudi v šolah. Razlika bo le v tem, da ne bomo mogli uvoziti učiteljev iz tujine ali prepustiti šolanja umetni inteligenci.
Začel sem s čestitko in naj z njo tudi končam. Veliko lepih medsebojnih odnosov, strpnosti, razumevanja, tolerance in medsebojnega spoštovanja želim vsem, ki v » srcu dobro mislimo« – in takih nas je večina. Le bolj glasni moramo včasih biti.
