Vsakodnevnemu masakru otrok, njihovemu stradanju, trpljenju v Gazi, Jemnu, Ukrajini, Sudanu … smo se počasi kuhani privadili. Grozljive posnetke radi preskočimo; kako naj si sicer ohranimo duševno zdravje. Zlagoma se pravzaprav navajamo na vse, kar vojno divjanje povzroča: na to, da se novinarje in humanitarce, te svetilnike človečnosti v peklu, na vojnih območjih zapira in pobija, še nikoli v takšnem številu; da so Združeni narodi vse manj upoštevani in vse bolj nemočni; da izraelski veleposlanik v OZN mirno izjavi, da je treba to organizacijo zradirati z obličja Zemlje, in ga nihče ne mahne. Ker se za diplomate to ne spodobi.