Vsakodnevnemu masakru otrok, njihovemu stradanju, trpljenju v Gazi, Jemnu, Ukrajini, Sudanu … smo se počasi kuhani privadili. Grozljive posnetke radi preskočimo; kako naj si sicer ohranimo duševno zdravje. Zlagoma se pravzaprav navajamo na vse, kar vojno divjanje povzroča: na to, da se novinarje in humanitarce, te svetilnike človečnosti v peklu, na vojnih območjih zapira in pobija, še nikoli v takšnem številu; da so Združeni narodi vse manj upoštevani in vse bolj nemočni; da izraelski veleposlanik v OZN mirno izjavi, da je treba to organizacijo zradirati z obličja Zemlje, in ga nihče ne mahne. Ker se za diplomate to ne spodobi.

Pri nas na srečo ni vojne. Otroci se bodo čez nekaj dni vrnili v šolo, kjer se bodo lahko igrali, učili, se družili z vrstniki, dobili malico in kosilo, vse tisto, kar je za tako veliko otrok po svetu nepredstavljivo razkošje. Lahko se delamo, da nas trpljenje drugih ne zadeva, toda čas, prežet z vojno retoriko, tesnobo, samovoljo zločinskih režimov na oblasti, od Tel Aviva do Washingtona, uokvirja tudi delovanje na lokalni ravni. Kar je bilo v zvezi z našim največjim bogastvom, otroki, še včeraj nepredstavljivo, gre danes zlahka mimo ušes javnosti.

Na razmah nasilja, v katerem sodelujejo mladoletniki, se na primer odzivamo s predlogi za povečano represijo. Zaradi manjkajočih 600 predmetnih učiteljev ne bo nihče odgovarjal, kaj šele odstopil. Izobraževanje upravljajo ljudje, ki novosti ne znajo niti jasno razložiti. Ali pa o njih tvezejo tja v en dan. Sprašujem se, ali se je premier Golob zavedal, kaj je pravzaprav povedal na nedavni konferenci za ravnatelje na Brdu pri Kranju, ko je govoril o prenovi učnih načrtov. Takole je rekel: »Žal je cel svet danes v plamenih vojne ali podnebne krize in mi moramo najprej sebe, potem pa svoje otroke na to pripraviti.« Učne načrte torej prenavljamo tudi zato, da bi otroke pripravili na vojno? To, ki poteka blizu nas, ali ono, ki nas bo še doletela? Ali premier ve, kaj pomeni samouresničujoča se prerokba? No, morda se je predsednik vlade, ki ne slovi po semantični natančnosti in minucioznem tehtanju besed, le nekolikanj pomanjkljivo izrazil in je hotel zgolj opozoriti na spremembe v času, ki se morajo odraziti tudi v učnih načrtih. Morda. Vseeno gre za retoriko, ki pred začetkom šolskega leta seje strah in malodušje in bi se ji moder človek izognil.

Ko gre za slovensko šolstvo, je sicer prav modrost odločevalcev zadnja leta redka dobrina. Na primer: v Sloveniji bi najbrž na prste ene roke lahko prešteli ljudi, ki znajo na izust povedati, koliko in katerih sprememb je bilo v vseh teh letih deležno nacionalno preverjanje znanja v tretjem, šestem in devetem razredu. V tretji razred ga najprej niso uvedli, potem je bilo neobvezno, zdaj je obvezno. Preverjanje ob koncu devetletke je bilo nekaj let obvezno, nekaj let neobvezno, nekaj let je bilo eno od meril za vpis v srednjo šolo, nekaj let so bile to zgolj ocene. Letos bodo eksterci v devetem razredu ponovno eden od odločujočih kriterijev za vpis na najbolj priljubljene srednje šole z omejenim vpisom. Dosežki iz matematike in slovenščine bodo po novem pomenili nezanemarljivih 40 odstotkov vseh točk za vpis. Vprašanje, ki se mu pristojni učinkovito izogibajo, je, zakaj spet uvajamo ukrep, ki smo ga nekoč zaradi pomanjkljivosti in neljubih posledic ukinili; kaj se je od takrat bistvenega in z drugimi sredstvi nepopravljivega zgodilo, da se znova vračamo k pred leti zavrnjenemu zakonskemu predpisu.

Uradna razlaga pravi, da bomo s to novostjo prispevali k temu, da bodo ocene bolj pravične. Z drugimi besedami: četudi bodo učitelji pod pritiski staršev popustili in učence ocenili z nezasluženo visokimi ocenami, v kakšnem primeru pa morda celo s prenizkimi, bodo eksterci pokazali (bolj) realno sliko znanja in točke uravnovesili.

Pravičnost je kajpak pomembna vrednota, toda šolski sistem je kompliciran sistem. Ko na eni strani zaflikaš luknjo, se na drugi pojavi madež. Pritiski na otroke, zlasti na tiste, vse številnejše, ki jih mučijo tesnoba, depresija, psihična neodpornost, se bodo brez dvoma okrepili; rezultati ekstercev bodo, kot rečeno, za nekatere odločilni. Stres pa bo za otroke in starše še večji, ker so pristojni modreci odločili, da bo za NPZ na voljo en sam rok. Gorje torej tistemu, ki bo na dan izpita bruhal ali si dan prej zlomil nogo. V tem primeru se bo moral sprijazniti z mediano dosežkov tistih, ki bodo imeli enak seštevek zaključnih ocen pri predmetu v zadnjem triletju. Pa čeprav se je za eksterce pripravljal ure in ure. Svoj lonček s priročniki za večjo uspešnost na ekstercih bodo po izkušnjah iz preteklosti pristavile tudi založbe. Kdo si bo lahko pomagal z njimi, je jasno. V kakšni tretjini gospodinjstev, ki težko zvozijo skozi mesec, za priročnike in inštrukcije pač ne bodo »zapravljali«. Bomo torej dobili pravičnost z napako? Pritiskov pa bodo deležne tudi šole, ki zaradi socialnih dejavnikov dosegajo nižje rezultate, se pravi tiste z večjim številom otrok iz deprivilegiranih okolij, z manjkajočimi ali slabše usposobljenimi učitelji, z večjim številom otrok, katerih materni jezik ne bo slovenščina …

In kdo bo kriv za to? Izbira bo pestra: šole, učitelji, revni starši, migranti … Oblast pa si bo umila roke.