Belgijec, tetoviran, s čopom na glavi, stripar L'Homme Étoilé, utelešena kontraindikacija za male slovenske dušice, je strokovnjak za paliativno nego, ki dela v Franciji in je s stripom Na življenje! navdušil frankofonsko javnost. Ob lanskem izidu stripa v slovenščini je o zadnjem obdobju življenja, umiranju in pravici človeka, da odloča o svoji usodi, povedal več tehtnega, kot zmorejo predstavniki vseh slovenskih zdravniških organizacij skupaj. Več tehtnega in predvsem več humanega. Med drugim je za Dnevnik pojasnil stisko zdravnikov, o kateri sami nikoli ne govorijo: »Problem medicine je, da si je postavila za cilj ozdravitev, in zato jo ljudje, ki jih ni mogoče ozdraviti, begajo. Pogosto sem opazil, koliko nelagodja občutijo zdravniki od trenutka, ko ne morejo več zdraviti; zapadejo v nekakšno vdanost, v nemoč. Še vedno na žalost obstaja ta ločnica med tistimi, ki zdravijo, in nami, ki človeka spremljamo. Včasih nam ga nočejo prepustiti, ker to občutijo kot poraz, ali pa se ga takoj, ko ne morejo nič več narediti, 'otresejo'.«

Pojasnil pa je tudi stisko bolnikov in njihovih svojcev ter vlogo paliativne nege: »Obstajajo bolečine, ki jih danes še ne moremo v celoti obvladati. In to je trenutek, ko si je treba postaviti druga vprašanja, denimo o sedaciji; v Franciji imamo možnost uspavanja brez možnosti prebuditve, v Belgiji pa možnost evtanazije. Naša vloga na paliativi pa je delovanje v bio-psiho-socialnem trikotniku: lajšati tegobe telesa, tegobe psihe in tudi pomagati družini, da se lahko sooči s stanjem.«

Slovenski zastopniki zdravniških organizacij pri vprašanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja niso zmožni artikulirati treh premišljenih stavkov. Ves čas patetično ponavljajo, da ne bodo morilci, in s tem nalašč zavajajo javnost, kajti v predlogu zakona o tem sploh ni govora, od vsega začetka je bilo poudarjano, da bo šlo za prostovoljno zdravnikovo sodelovanje; govorimo o morda nekaj primerih na leto, medtem ko nam zdravniki slikajo morišča v koncentracijskih taboriščih.

Ob tem brez sramu navajajo lažnive podatke o zlorabah v državah, kjer je človekova volja spoštovana, in blodijo o tem, da se bodo otroci pred dopustom hoteli na tak način rešiti staršev. Imajo sami takšne izkušnje ali pa gre pri govorjenju o »ubijanju« za etično skrajno sporen manever strašenja? Zlorabe so, tako kot tudi v medicini, resda možne, a protokoli v vseh državah, ki to možnost imajo, so strogi in med drugim vsebujejo številne varovalke, da je volja pacienta resnično jasno izražena skozi daljše obdobje in da jo lahko v vsakem trenutku prekliče. Ukrep ni možen pri ljudeh, ki svoje volje niso sposobni izraziti.

V samem osrčju slovenske »razprave« je tako »sistemska« napaka: vprašanje prostovoljnega končanja življenja ni medicinsko vprašanje, saj gre za natančno tisti trenutek, ko medicina odpove, ko ne more več ne ozdraviti, ne zaustaviti bolezni, ne preprečiti fizičnega trpljenja in ne psihičnih muk ob neizbežni, a morda dolgotrajni, dostojanstva oropani poti na drugo stran. Tu ne gre niti za zares neznosen problem pomanjkljive paliativne nege in pomanjkanja hospicev v Sloveniji, za probleme, ki so se jih zdravniki spomnili šele zdaj, prej pa nanje niso mesece in mesece odločno opozarjali, četudi iz bolnišnic domov odpošiljajo bolnike, ki so povsem nebogljeni in prepuščeni skrajno mučnemu hiranju v domačem okolju, kjer svojci niso usposobljeni za njihovo nego, nimajo primerne opreme, ne znanja, ne časa, patronažnih sester pa primanjkuje; bolnik in svojci, oboji imajo le strto srce.

Smo torej »drugje«, smo pri etičnem in s tem pri družbenem vprašanju, ali ima človek svobodo, da odloča tudi o svojem koncu.

Tu je seveda treba najprej zastaviti temeljno vprašanje: je Slovenija laična demokratična država? Če je, potem ta razprava ne more potekati skozi prikrite religiozne ideje o trpljenju kot poti očiščenja, o mučnem, dolgotrajnem umiranju kot prehodu v boljše kraje, o potrpljenju kot božji masti. Razprava mora izhajati iz posameznikove želje in potrebe, da ohrani svoje človeško dostojanstvo, da ima o neizbežnem zadnjo besedo on, državljan, ne religija, infiltrirana v polje strokovnega. Tako kot se lahko človek odpove zdravljenju, če presodi, da gre zgolj za podaljševanje agonije, tako naj ima tudi pravico do odhoda. Izjemno malo ljudi bo to možnost izkoristilo, upanje in strah umreta zadnja, a mnogim bo v uteho, da jo imamo.

Bilo je pred petnajstimi leti, prijateljica, čudovita ženska, je ležala na domačem kavču, zvita v embrio, po dveh letih boja z boleznijo le še kost in koža, v stanju med spanjem in široko odprtimi, nemimi očmi, hropeča, nezmožna govoriti. Okoli nje so sedeli povsem skrušeni njeni najbližji. Ko sva ostali sami, sem počepnila k njej in nisem vedela, kaj naj storim. Potem sem ji začela tiho govoriti o soncu zunaj in o tem, da bo minilo in da smo preživeli veliko veselega, in tudi, da naj se prepusti, naj se neha bojevati. In kdaj pa kdaj se je zdelo, da me sliši, kdaj pa kdaj je stisnila mojo roko v svoji. In zdrsnila nazaj v agoničen, hropeč spanec. Pozneje tisto noč je umrla. Imela je najboljšo možno paliativno oskrbnico. Ki se je strogo držala protokola in jo je tedne z odmerki morfija držala v neznosnem stanju na nitki med življenjem in smrtjo, da je zadostila protokolom slovenske medicine.