Draga oblast, dosti je bilo. Pojdite na dopust. Zaslužite si dva meseca odklopa. Ko sem prebral ključno misel oziroma le stavek v pogovoru s Tino Gaber, mi je postalo jasno, da vladanje ni hec. To je troizmensko garanje. Besede, da Robert Golob po sedemnajstih urah utrujen pride domov z rdečimi očmi, niso neki brezvezen piar v smislu, glejte, koliko se dela, pa teh rdečih oči nihče ne vidi. Razen tistega, ki ga pričaka doma. Ne, to je zatečeno stanje. Stanje, ko se oblast ne more ustaviti. Ko si na oblasti, ne moreš nikoli reči, ajde, gremo domov. Za danes zapiramo. Ugasnimo računalnike in luči.
Skratka, tisti, ki vladajo, se nenehno žrtvujejo. Žrtvujejo svoje zdravje, odnose z najbližjimi, svoj prosti čas in ne nazadnje materialno stanje. Že v preteklosti smo slišali vladajoče govoriti, da s plačami ne zvozijo meseca. Da pač morajo trošiti rezerve. V tem je vsa tragika vladanja. Ne da napolniš rezerve, temveč jih trošiš. Tako materialne kot duhovne. Seveda mi vidimo le tisti zunanji blišč protokolarnih obvez, za zaveso pa ne pogledamo. Tam oblastniki dobesedno rudarijo. Kopljejo, nalagajo in odvažajo. Nakopati morajo dovolj dobrin, da smo državljani zadovoljni. Z zakoni in predlogi morajo vsakodnevno regulirati tako dnevne kot podpovršinske kope. Nalagati rudarske dobrine je najbolj zapleten proces. Kako napolniti vse vozičke, zadovoljiti vse želje in vsem dajati občutek, da se rudari prav zanje. Ker vedno se najdejo nezadovoljni. Ko do njih po treh izmenah pride rezultat dela oblasti, jih veliko zamahne z roko, rekoč, da vse skupaj ni nič. Tri izmene garanja in potem hladen tuš. Oblastniki pridejo domov z rdečimi očmi, državljani pa vsi rdeči v obraz razlagajo, kako oblast ničesar ne naredi. Še več, nehvaležni državljani zahtevajo, naj oblast dela še četrto izmeno. Državljanov ne zanima, kaj se dela tam v rovih pod površjem, briga jih za nemogoče delovne pogoje, ne vidijo razklanih družin in razrahljanih odnosov, še manj vseh odrekanj, ki jih oblast producira po tekočem traku.
Ja, za odrekanje gre. Oblastniki so se odrekli normalnemu življenju. Tega termina v njihovem besednjaku ni več. Zato boste od njih velikokrat slišali, da so razmere ves čas izredne, nenormalne, krizne, problematične, infarktne in kaotične. Oblastniki, ki ves čas rudarijo, lahko pozno zvečer z rdečimi očmi najbližjim potarnajo, da je za njimi še en nemogoč dan. Še eno nemogoče izkopavanje.
Prav zaradi vsega tega si vsi zaslužijo popolni izklop. Dajmo jim dva meseca mir. V tej luči lahko tudi razumete trikratnega bivšega šefa vlade Janeza Janšo. Tudi on je delal tri izmene. Saj veste, da tisti na vrhu delajo tudi med spanjem. Sanjajo, dobivajo ideje in prikazujejo se jim vizije. Zato moramo razumeti, da je Janša lahko popolni izklop našel le na kakšni jahti ali pa na Mavriciju. Stran od svojih soborcev in skupaj s svojimi najljubšimi. Takrat ko je Urška Bačovnik prav tako v nekem intervjuju malo pojamrala, da njen mož Janez dela po cele dneve in zgaran hodi domov, nismo razumeli sporočila. Nismo razumeli tega klica po odmiku in iskanju normalnosti. Tudi ko je pandemija že trkala na vrata, nismo dobro doumeli sporočila, kaj je najlepši dan za Janezovo družino. To je bila smučarija v Dolomitih.
Hribi so prava simbolika, v katero se ves čas zateka Janez s svojimi najbližjimi. Če po tri izmene rudariš pod površjem, je edina protiutež, da se povzpneš na vršace. Se nadihaš in si daleč od rudarskih jaškov. Pravijo, da morajo rudarji piti veliko mleka. Ne vem, ali to drži, ampak v slovenskih hribih boste velikokrat videli, kako planinci vase zlivajo mlečne napitke. Kako so srečni, ko pri planšarjih dobijo domači jogurt in kislo mleko. Z vsakim požirkom je zaobjeta simbolika te dvojnosti. Rudarjenja pod zemljo in dihanja ter pitja na osvojenih vrhovih.
V tem popolnem odklopu pa vedno tiči nevarnost. Da se začnejo oblastniki dolgočasiti. Da jim primanjkuje akcije in adrenalina. Mnogi, ki so delali v oblastniških strukturah, znajo povedati, da so šefi na dopustih čista nočna mora. Takrat dobivajo ideje, zamisli in imajo kopico načrtov. Ti pod njimi pa morajo vse skupaj realizirati. Torej, na vrat na nos se morajo zapoditi v rudnike.
Na srečo sta pred nami dve rešitvi. Prva je umetna inteligenca. Ne da bo zamenjala, temveč da bo oblastnike spremenila v replikante. Kiborge ali androide. Dobili bomo popolne kopije oblastnikov, ki bodo lahko v neskončnih serijah v istem trenutku delali pri neskončnem številu projektov. Tanja Fajon bo lahko imela recimo sto kopij, ki se bodo zapodile po svetu in Sloveniji prinesle še kakšno zmago na diplomatskem parketu.
Druga rešitev pa je stalna vojska v rezervi. Za vsako mesto v sistemu moraš že imeti pripravljeno zamenjavo. Tudi za koalicijske partnerje. Ko se bo Luka Mesec zgaran od pogajanj in izmučen od notranjih bojev v stranki sesedel sam vase, bo na njegovo mesto skočil nekdo drug. To ne bo Miha Kordiš, temveč Matej Tonin. Njegova NSi vsa sveža čaka na klic izvršnega direktorja oblasti …
