Tako se to dela v svetu. Najprej malo tolčeš po mizi v dvorani Združenih narodov, potem pa v najbolj zaželeni sobi na svetu poslušaš zahvale. Mi doma se sploh ne zavedamo, kaj res pomenimo v svetu. Ujeti v domačijske zgodbe, zamere in razprtije pozabljamo, da je tam zunaj svet, ki nas vidi v popolnoma drugačni luči. Ni čudno, da nismo niti dojeli besed, ki jih je pred tednom dni izrekel Robert Golob ob začetku gradnje novega železniškega terminala v Ljubljani. Rekel je približno v stilu, da delegacije z vsega sveta, ki prihajajo k nam, ostajajo odprtih ust in nas dajejo za zgled. To je to. Če bi Biden prišel na železniško postajo v Ljubljani, bi rekel nekaj podobnega. Imeti tako sodobno, tako rustikalno in tako unikatno postajo, je res fantastično. Tega avstro-ogrskega duha je treba zadržati in negovati.
Robert pa je tudi vizionar in ne le realist. Na isti avstro-ogrski postaji je dejal takole: »Z uspešno izvedbo projekta bo Slovenija na evropskem železniškem zemljevidu postala takšen sinonim za uspeh, kot je danes na drugih področjih.« Kapo dol. Tako se govori. Nič lažne skromnosti, temveč nekaj dni pred odhodom čez lužo odločne besede, ki nas postavljajo tja, kjer smo pristali v torek. Ob bok največjim. Ob bok tistim, ki kreirajo novo podobo sveta. Škoda je le, da naš predsednik ni naštel vseh področij, na katerih smo sinonim za uspeh. Najverjetneje ni imel časa. Namreč, če bi naštel vse, bi še danes ždel tam na tisti avstro-ogrski postaji.
Vizionarji pa imajo še eno dobro lastnost. Hitro za vizijo navdušijo ljudi okoli sebe. Takšnega navdušenja v krožnicah okoli predsednika vlade še nismo doživeli. Od članov njegove stranke do ministrov in ministric. Prav tako je na legendarni avstro-ogrski postaji spregovorila Alenka Bratušek. Ona je šla še korak naprej. Ni le govorila o uspehih in zgledih za nazaj, temveč nam je pokazala že občutje vseh nas, ko bomo stali na prenovljeni avstro-ogrski postaji. Rekla je takole: »Tu bo stalo poslopje, ki bo navduševalo potnike.«
Ja, tako se streže rečem. Poznati potnike v samo dušo. Vedeti še pred začetkom gradnje, da bomo vsi navdušeni. Temu se reče vizija z dušo in občutkom. Nista dovolj le risanje projektov in simulacija bodočih konstrukcij, treba je že videti uporabnikom v glavo in srce. Kako bomo navdušeno hodili po poslopju in se ne odpeljali nikamor. Dovolj bo že obisk te prečudovite stvaritve.
In kam pri vsej tej vizionarski zgodbi umestiti odločitev, da se čez en mesec ne gre na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne? Je to priznanje, da se tudi vizionarji kdaj zmotijo, ali pa ravno obratno? Če se vizionar zmoti, potem je to največkrat povezano z okoliščinami. Saj nam je vsem znan izgovor na objektivne okoliščine, spremenjene okoliščine, globalna nihanja in druge svetovne nevšečnosti, ki zadenejo tudi tako močne in homogene enote, kot je Slovenija. Seveda nesramna javnost to vidi kot neznanje, zaletavanje in izsiljevanje. V primeru odpovedanega referenduma je šlo pač za na novo nastale okoliščine. Javnost je po nepotrebnem izvedela, da so se za zaprtimi vrati državnega zbora dogovarjali, kako nas prinesti okoli. Kaj pa javnost briga, kako se dela politika. V tem je vsa napaka. Javnost naj bo seznanjena z rezultati, kako je prišla politika do njih, pa ni njihova stvar. Skratka, še veliko morajo vizionarji narediti glede notranje varnosti.
Lahko pa se preklicani ali pa začasno suspendirani in prestavljeni referendum vidi tudi v luči izjemne vizionarske poteze. Ker je vizionarjem jasno, da bo vsa predreferendumska debata dodobra uničila samo vizijo, sam koncept in projekt, so se vseljudskemu odločanju začasno odpovedali. Ker nihče ne razume dobro vizije, to ne pomeni, da je kaj narobe z njo. Ravno nasprotno. Vse je narobe z nami, ki vizije ne razumemo ali o njej dvomimo. Mi smo še nezreli za dojemanje vizionarskih obzorij, ki nam jih rišejo poklicani. Skratka, spet smo tam, kamor nas že ves čas pošiljajo politiki. V čisti temi, iz katere ne vidimo svetlobe. Res da smo se osamosvojili, nismo se pa še osvobodili, rad ponavlja Janez Janša. Enostavno rečeno, nismo še spregledali. Za slepce pa ni dobra nobena vizija.
Zato verjemimo temu, kar je pokazal obisk v Washingtonu. Smo na pravi poti z najboljšo ekipo, kateri se vsi klanjajo in jo dajejo za zgled …
