Baziliko, v kateri visi tudi Zadnja večerja Tintoretta, ter samostan z dolgimi hodniki in majhnimi izbami je naselila s skulpturami angelov. Njeni angeli so čisto posebni. Niti približno takšni kot putti, goli dečki s krili, prikupnimi kodrčki, napihnjenimi lici in čezmerno telesno težo, kot jih poznamo iz italijanske renesanse. Njeni angeli so temna, sloka bitja, odeta v ogrinjala iz perja, ki jim pokrivajo obraz, da ga ni mogoče razbrati. Njihove voščene noge so krhke, blede, prepredene s komaj vidnimi, modrikastimi žilami. Spominjajo na ptico in človeka hkrati. So nekakšna prispodoba krhkosti življenja, ob njihovi prisotnosti nas zmrazi, kot da bi vdihnili vonj cvetja v mrliški vežici.