Manj kakovostni evropski izdelki preprosto niso bili zanimivi. Na koncu so se Britanci v 19. stoletju opogumili in svojo zasvojenost s čajem poskušali odplačati s prodajo opija na Kitajskem. Ker dinastija Čing nad tem ni bila navdušena, so ji zadrogiranost naroda na koncu vsilili s topovi. Ob tem pa še niz enostranskih trgovinskih sporazumov in ozemeljskih izgub.
Oboje je zahodnim državam omogočilo, da so kitajski trg preplavile s poceni evropskim škartom. Posledice niso bile vidne čez noč, a s časom je tamkajšnja izjemna rokodelska kultura začela veneti, kitajska zvezda pa je na svetovnem prizorišču povsem zbledela. Stoletje ponižanja se je končalo leta 1949, ko je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska, zgodovinski nauk pa je postal pomembno vodilo sodobne kitajske politike.
Če vas zanima, zakaj si je Kitajska tako prizadevala za vlogo svetovne tovarne in zakaj jih dolgo ni motilo, da je njihovo blago slabše kakovosti od kakovosti zahodnega, a zato cenejše, si morate ogledati nauke stoletja ponižanja. Soočenje rokodelskih mojstrov s tehnologijami poceni množične proizvodnje pa je Kitajce spodbudilo tudi k iskanju niš za tehnološke preskoke, pri katerih ne bi lovili zahodnih tekmecev, temveč orali ledino. To jim je najbolj uspelo na področju električne mobilnosti. Američani so imeli s Teslo še srečo, Evropa pa je na tem področju povsem zaspala, zaslepljena z lovorikami iz preteklosti.
Kitajski električni avtomobili po dosedanjih izkušnjah sicer imajo svoje fore. Prvaki so predvsem na papirju, ko sedeš za volan, pa pogosto opaziš kup motečih malenkosti, nedodelanih funkcij in tudi kakšno šlamparijo v izdelavi. Vseeno pa gre za avtomobile, ki se peljejo – in to počnejo po dostopni ceni.
Snovalci zahodnih trgovinskih politik očitno poznajo zgodovino. Njihovi odgovori na vse večjo konkurenčnost kitajskih izdelkov na zahodu so namreč zelo podobni tistim, ki jih je Kitajska po opijskih vojnah morala ukiniti. Višje carine in mestoma tudi prepovedi uvoza. Kitajska se upira in grozi s povračilnimi ukrepi, a je kljub industrijski moči še vedno zelo odvisna od Evrope in zlasti ZDA. Prostora za protiukrepe, s katerimi se ne bi ustrelili v lastno koleno, nimajo veliko. Tako so na evropske avtomobilske carine odgovorili s carinami na – evropski brendi. Tudi prav.
Je pa zanimivo, da se kitajska avtomobilska podjetja v EU ne gredo dampinga. Tako se samo zdi, ker so cene evropskih avtomobilov (pre)visoke. Kitajski električni avtomobili so na domačem trgu namreč tudi za polovico cenejši kot v EU. Kitajski pogajalci so Evropski uniji celo predlagali dodaten dvig cen kitajskih avtomobilov, da bi se izognili višjim carinam. Znamenje poštenosti ali sol na rane? Ne vem. Vem pa, da danes le redki vedo, da so bili kitajski izdelki nekoč najbolj luksuzno in zaželeno blago na planetu. Kaj se bo govorilo o evropskih čez sto ali dvesto let? Khm – Nokia.
