Nedolgo nazaj je bila naša edina skrb, v koliko dneh bo blago, naročeno na Amazonu, dostavljeno. Kako smo iz te situacije polne globalizacije in hedonističnega zadovoljstva nad tem, da so vse dobrine, ki si jih lahko zamislimo, na voljo skorajda takoj in po sprejemljivo nizki ceni, prišli do situacije, kot pravi Branko Milanović, v kateri so »današnje razmere v svetu najslabše od konca druge svetovne vojne, ko se zibamo na robu jedrske vojne«? Kako smo lahko naredili tako drastično pot v zgolj nekaj letih?
Milanović v svojem eseju sicer ne poda tega odgovora, zelo dobro pa opiše genezo svetovnega reda oziroma bolje – genezo tlečega nereda in nestabilnosti, ki smo ju dobili po padcu komunizma. Na eni strani zmagoslavje zahoda ob »koncu zgodovine« in temu primerna hegemonija zmagoslavnega družbenega reda ter ekspanzionizem zahoda (globalizacija, širjenje Nata), na drugi strani pa nacionalizem ter frustracije na vzhodu. Namesto konvergence najboljšega obeh svetov (tržno gospodarstvo in socialna država) smo dobili razrast neoliberalizma, hegemonije kapitala nad delom, zahoda nad vzhodom ter tleče nezadovoljstvo s položajem v novem svetovnem redu in posledično nestabilnost na vzhodu.
Nezadovoljstvo se je razraslo na obeh straneh. Na zahodu se je na eni strani razraslo nezadovoljstvo »delavskega razreda«, ki je zaradi neoliberalizma in globalizacije izgubil svoj status in relativni dohodkovni položaj ter s tem spodbudil politično elito k procesu deglobalizacije. Vzporedno s tem pa nezadovoljstvo zahodne politične elite z državami na vzhodu, ki niso privzele demokratičnega in multikulturnega modela, ki ga je ponujal zahod, pač pa so se potopile v protekcionizem, nacionalizem in šovinizem. Čeprav sta slednja dejansko rezultat istega procesa, ki je skozi nacionalistične težnje privedel do dezintegracije držav in umetnih političnih tvorb na vzhodu (nekdanja Jugoslavija, Češkoslovaška in Sovjetska zveza).
Na vzhodu so medtem tlele frustracije nad tem, da ni prišlo do konvergence najboljšega obeh svetov, pač pa je zahodni model preprosto pogoltnil vzhodnega in mu ob neoliberalizmu in prevladi kapitala nad delom poskuša vsiliti tudi svoje multikulturne in demokratične norme. To se je najbolj odrazilo pri šoku zahodnih držav nad zavračanjem sprejemanja migrantov in kulture LGBT v vzhodnih državah ter v problematičnem odnosu do vladavine prava.
K temu je treba dodati to, česar Milanović ne omenja. Dal bom primer za ilustracijo. Tako kot je ženska formalna emancipacija dejansko posledica procesa postopne ekonomske emancipacije skozi desetletja, je politična samozavest vzhodnih držav posledica ekonomske emancipacije zaradi desetletij hitrega gospodarskega razvoja v procesu intenzivne in globoke globalizacije. Nove članice EU so pridobile s trgovinsko in kapitalsko unijo znotraj EU, Kitajska s kontrolirano globalizacijo, Rusija in države izvoznice nafte in plina pa s povišanimi cenami energentov. Toda medtem ko je ženskam z naraščajočo ekonomsko emancipacijo bila priznana bistveno večja, bolj enakovredna družbena vloga, pa vzhodne države niso bile deležne priznanja povečane gospodarske moči in s tem povečane teže v globalnem svetovnem redu. Slednje velja še posebej za večje države Rusijo, Kitajsko, Poljsko.
In tako smo zazibani v perfektno utečeno globalizacijo (vse do izbruha covida) nenadoma dobili izbruh strahu zahoda pred tem, da bodo ekonomsko emancipirane države (Kitajska oziroma razširjena skupina BRICS) prevzele gospodarski in politični primat oziroma da se bodo tudi politično osamosvojile. Na drugi strani pa smo dobili izbruh frustracij vzhodnih in ostalih držav, ker jim zahod ne priznava izboljšanega relativnega položaja oziroma ga skuša bodisi omejiti (širitev Nata na ruske meje) bodisi ga zminirati (trgovinska in tehnološka vojna proti Kitajski in Rusiji).
To, da smo se nenadoma znašli na robu jedrske vojne, je dejansko posledica kulminacije teh strahov in frustracij na obeh straneh. Vojna v Ukrajini je nadomestna vojna za pravo vojno med ZDA in Rusijo ter nadomestna vojna za »tisto tapravo« vojno med ZDA in Kitajsko, ki jo ZDA kuhajo zadnje desetletje. In sankcije proti Rusiji so, kot so priznali v evropski komisiji, zgolj test sankcij, ki so jih dizajnirali v evropski komisiji in ZDA za primer vojne s Kitajsko.
Kar danes spremljamo v Ukrajini in protekcionizem, ki ga zahodne države uvajajo v trgovini in investicijah proti Kitajski, je dejansko vojna zahoda proti novemu, multipolarnemu svetovnemu redu. Gre za vojno zahoda za ohranitev globalne gospodarske, politične in kulturne hegemonije. In gre za vojno vzhoda za priznanje nove gospodarsko-politične realnosti.
In tega se vsa politična vodstva zavedajo. Zato po začetku ruske agresije v Ukrajini ni prišlo do avtomatskega poenotenja nezahodnih držav za stališči ZDA, kot se je to zgodilo po ameriški agresiji na Irak ali Libijo. Po izbruhu ukrajinske vojne so Kitajska in nasploh vse države BRICS ter države izvoznice nafte zavrnile sodelovanje v sankcijah proti Rusiji in namesto tega okrepile proces oblikovanja skupine BRICS+.
Izid vojne v Ukrajini bo determiniral, ali bo zahod s pokoritvijo Rusije ohranil globalno hegemonijo ali pa bomo dobili novo, multipolarno svetovno ureditev. Vloge na obeh straneh so velike. Zato se zahodu prav nič ne mudi, da bi prišlo do premirja v Ukrajini.
