Ko se šolski ravnatelji odločijo, da bodo napisali javno pismo, gre skoraj vedno za določeno mero obupa. Napišejo ga, ko jih pristojne institucije kljub pozivom, argumentom, izkušnjam in opažanjem pri vsakodnevnem delu z učenci ne slišijo. Ko jih pustijo same. Kot da so galopirajoče spremembe v družbi, ki nujno udarjajo tudi v šolo, zgolj njihova zasebna preokupacija. Pismo, ki je v medijih in po spletu zakrožilo v začetku septembra – napisala ga je skupina osnovnošolskih ravnateljev iz Ljubljane in okolice – je natančno takšne vrste. Pismo pedagoškega obupa. Trajnega, saj ni videti, da bi širšo javnost ali inertno šolsko oblast občutneje vznemirilo.

»V šolah je jasno čutiti pomanjkanje kritičnega mišljenja, socialna empatija je redka.« »Številni predpisi silijo učitelje v standardizacijo postopkov, tako da učenca kot osebe sploh ne (z)morejo več videti.« »Vsa profesionalna avtonomija se v šolah zoži na nenehno argumentiranje odločitev vsem mogočim deležnikom – inšpekcijam, staršem …« »Vse večji vpliv imajo agresivni, egocentrični starši.« »Zmanjkuje sredstev za izobraževanje učiteljev in nabavo didaktičnega materiala.« »Učitelji bežijo iz šol v druge poklice.« Samo teh nekaj poudarkov v pismu bi moralo politiko zaskrbeti do te mere, da bi v svojo agendo nemudoma uvrstila tudi šolsko reformo. A te ni videti niti na skrajnem robu političnega obzorja. Prioritete – popoplavna sanacija, zdravstvena reforma, reševanje gospodarstva iz recesije … – so povsem druge. Deloma upravičeno. A to pač pomeni, da se bomo v prihodnjih desetletjih soočali z uničujočimi posledicami ignoriranja enega najpomembnejših družbenih podsistemov.

Ob politični volji bi sicer nekatere šolske težave lahko rešili brez muk. Beri: finančnih vlaganj. Na primer: od šol se pričakuje, opozarjajo ravnatelji, da bodo na napredovanje v višji razred pripravili tudi učence, ki so veliko odsotni. A zato bi morali zahtevati, kot predlagajo, da so otroci pri pouku prisotni vsaj 85 odstotkov časa. In ne, ne gre za dolgotrajno bolne otroke, gre za otroke, ki gredo s starši na počitnice v času, ko bi morali biti v šoli. Večkrat na leto. Ker opravičil ne pišejo več zdravniki, ampak starši, so v šolah nemočni. Le redki učitelji si namreč drznejo od staršev avtoritativno zahtevati, da ne jemljejo otrok iz šole, ker je jeseni ceneje počitnikovati ali ker je lepo že v petek oditi na vikend, saj s tem motijo šolski proces. Ko sem znanko Angležinjo poleti na dalmatinskem otoku vprašala, zakaj ne podaljšajo dopusta za kakšen dan, če si to tako želijo, mi je smejoč se odgovorila, da si tega ne morejo privoščiti. Če se z dopusta ne bi pravočasno vrnili, bi jih namreč na letališču utegnila pričakati policija. Šola je resna stvar, je navrgla.

Dramatično resne – in v veliki meri ignorirane – so tudi spremembe, ki jih v šolo prinaša razvoj tehnologije. Otroci so vse bolj odvisni od informacijsko-komunikacijske tehnologije, nemoč staršev pa je alarmantna, so opozorili ravnatelji, obupani tudi glede tega. Na njihove večletne pozive ministrstvoma za izobraževanje in za zdravje, naj kaj ukreneta – dokazi, kako škodljive so pametne naprave za otroške možgane, se množijo – ni namreč nobenega odziva. Pobuda, da bi denimo šolarjem do določene starosti dovolili samo navaden telefon, je ostala brez odmeva. Pa bi tako učinkovito pomagali tudi staršem, ki se bojijo, da bo njihov otrok brez pametnega telefona stigmatiziran.

Bodo vsaj spoznanja in izsledki raziskav, ki so jih v torek na FDV – na posvetu o e-zlorabi otrok – predstavili strokovnjaki iz domačih in tujih logov, vznemirili koga od pristojnih? Spolno izkoriščanje otrok in adolescentov poteka pred našim nosom, so posvarili predavatelji, posledice pa so hude, celo vseživljenjske. Tako starši kot učitelji bi morali veliko več vedeti o modusu operandi spolnih predatorjev na spletu, ki sami ali v kriminalnih združbah plenijo med vse mlajšimi otroki. Število posnetkov golih otrok se je v manj kot dveh letih povečalo za 360 odstotkov, so ugotovili britanski raziskovalci. Predšolski otroci na Hrvaškem preživijo na spletu po dve uri in pol na dan. Obstaja spletna stran OnlyFans, večini staršev in učiteljev se kajpak ne sanja o njej, prek katere rosno mlada dekleta zakonito prodajajo svoje »žgečkljive« fotografije, ne da bi se zavedala, da so s tem lahek plen za spolne plenilce. Do pornografije na spletu otroci prosto dostopajo še pred prvim poljubom. Raziskave kažejo, da jim najprej povzroči gnus, nato jih začne vzburjati, nasilje postane kul, večina jih želi videno posnemati. S pomočjo tovrstnih vsebin, tudi v vse bolj sofisticiranih videoigrah, v katerih se briše ločnica med digitalnim in resničnim, se utrjujejo predsodki in stereotipi. »In« so agresivni moški, nasilnost se »poda« tudi ženskam. Nasilje se tako normalizira. Ta novi nori, tako drugačen svet kajpak zahteva drugačno vzgojo in drugačno izobraževanje.

Ko se bomo naslednjič spraševali, zakaj se povečuje vrstniško nasilje, od kod zločinska krutost med rosno mladimi otroki, zakaj ima vse več otrok težave v duševnem zdravju, se velja spomniti tudi na povedano. In ko se bo otrok vrnil iz šole, bi ga lahko vprašali, kaj si pa danes počel na spletu ali kakšno vlogo igraš v videoigrici. V šoli namreč sklanja besedo mama, je bil nazoren eden od strokovnjakov, v videoigri pa »rešuje« svet.