V tretjem letniku gimnazije je ravnatelj nekaj odličnih dijakov tretjih letnikov poklical v svojo pisarno in nam sporočil, da bomo konec tedna odšli na sprejem v Ljubljano, kjer nas bo sprejel predsednik izvršnega sveta RS Stane Kavčič. Po kakšnem ključu smo bili izbrani, še danes ne vem, res pa je, da je bila izbira lažja, saj je bilo število odličnjakov takrat bistveno manjše kot danes. Vseh odličnih dijakov tretjih letnikov naše šole nas je bilo namreč samo malo več kot deset.
Z vlakom smo se odpeljali v Ljubljano in poiskali Križanke, kjer smo počakali na začetek dogodka. Ob točno določeni uri smo vstopili v preddverje in nato v prireditveni prostor. Pri vratih nas je nasmejan pričakal Stane Kavčič in se z vsakim od nas rokoval in rekel kakšno spodbudno besedo. Pozneje nam je v svojem nagovoru čestital za naše uspehe in nam položil na srce, naj tudi v prihodnje razvijamo svoje potenciale, saj bo prihodnost Slovenije v naših rokah. Čeprav je bila politika za vse nas oddaljena vesoljna leta, so nam njegove besede segle v srce in bili smo ponosni, da smo bili med povabljenimi. Na poti domov smo pod vtisom sprejema vneto debatirali o naši prihodnosti.
Sprejem je bil za takratne čase pogumno dejanje, saj priznavanje individualne odličnosti ni bilo najbolj zaželeno v tedanji širši politični strukturi. Žal je moral Stane Kavčič zaradi svoje odprtosti in drugačne vizije Slovenije leta 1972 odstopiti in zato podobnih sprejemov dolgo ni bilo.
Priznavanje in podpora odličnosti sta pozneje zastali. Šele v sredini osemdesetih letih se je odprla široka razprava o pomenu nadarjenosti za Slovenijo in nujno potrebni podpori. Velik borec za vzpostavitev sistema podpore nadarjenim je bil dr. Jan Makarovič. Razvil je sistem štipendiranja nadarjenih, ki je bil uveden leta 1986. Z nekaterimi spremembami je v veljavi še danes pod nazivom Zoisove štipendije. Eden glavnih kriterijev za pridobitev štipendije je bil učni uspeh, za ohranitev štipendije na začetku je bilo treba izdelati razred, pozneje je bil uveden visok učni uspeh, nazadnje pa še dosežki z raznih tekmovanj.
Ob uvedbi je bil pristop v klasični obliki štipendije verjetno upravičen, saj je bilo treba izkoristiti ugodno politično klimo in uvesti finančno podporo nadarjenim čim prej. Pozneje žal ni prišlo do sprememb in tako je še danes. Podpiranje nadarjenosti v obliki denarja »na roko«, kar štipendija dejansko je, predstavlja svetovni unikum. S takšnim načinom podpiranja nadarjenosti namreč ni nobenega nadzora nad namensko porabo sredstev, ki jih lahko zdaj prejemniki štipendij porabijo za kar koli. Po drugi strani se je v javnosti vzpostavilo mnenje, da štipendija za nadarjene dijakom in študentom omogoča zagotavljanje pogojev za njihovo šolanje, kar je popolnoma napačno. Za ta namen obstajajo druge štipendije, ki jih lahko prejmejo podpore potrebni dijaki in študentje.
Podpiranje nadarjenosti zahteva takojšnjo spremembo, tako koncepta kot načina financiranja. Koncept že več let leži v predalu na Zavodu RS za šolstvo in se ne premakne nikamor. Problem koncepta je med drugim neustrezna identifikacija števila nadarjenih, ki predpostavlja 20 odstotkov populacije, kar je ponovno svetovni unikum, saj je drugod ta delež največ deset odstotkov.
Podobno je tudi s financiranjem nadarjenih dijakov v srednjih šolah. Tako 14. člen pravilnika o standardih in normativih v srednjih šolah govori o načinu financiranja nadarjenih in natančno določa plačilo dela svetovalnih delavcev in mentorjev. Financiranje se ne izvaja, kar predstavlja očitno kršitev zakonodaje in poteka že vrsto let.
Način financiranja nadarjenih potrebuje spremembo. Potreben je premik od financiranja »na roko« k namenskemu financiranju dejavnosti, ki razvijajo nadarjenost. Zgledov po svetu, pa tudi doma, ne manjka. Ustanoviti je treba sklad, ki bi dosedanja sredstva, namenjena nadarjenim (leta 2022 je bilo teh sredstev 10.796.029 evrov), v obliki vavčerjev namenil šolarjem, ki bi jih porabili za svoje ustvarjalne potenciale. Tako bi lahko dijakom in študentom zagotavljali udeležbo na poletnih šolah najboljših univerz, nabavo literature in opreme, stroške na konferencah in seminarjih in tako dalje. Takšen pristop uporablja pri nas sklad Mladi upi Zavarovalnice Triglav, v tujini pa številne univerze. Med njimi izstopajo ameriške univerze, ki na tak način pokrivajo tudi stroške šolanja in ne poznajo pojma štipendije, kot ga poznamo pri nas.
Obstoječe (ne)rešitve dela z nadarjenimi predstavljajo velik problem za srednje šole, ki za ta namen ne dobivajo nobenih dodatnih sredstev. Kljub temu šole izvajajo številne dejavnosti in dijakom omogočajo razvoj ustvarjalnosti. Zavedajo se, da preprosto ni mogoče izgubiti številnih nadarjenih v času najhitrejšega razvoja z izgovorom, da ni denarja. Zato šole z velikimi napori s pomočjo prostovoljnih prispevkov staršev in sponzorjev poskušajo v največji možni meri zagotoviti ustrezen razvoj mladih. Dejavnosti se lahko izvajajo tudi zaradi mentorjev, ki svoje delo opravljajo zastonj oziroma za simboličen honorar. Toda takšna praksa ne more trajati večno.
Pred nami je še eno šolsko leto z nerešenim problemom dela z nadarjenimi. Nedopustno je, da se na takšen način ravna z največjo in najdragocenejšo vrlino, ki je osnova za obstoj in razvoj malega naroda. Čas je, da o tem spregovorita tako vlada kot njen predsednik. S svojo energijo in zavzetostjo pri reševanju posledic katastrofalnih poplav je dokazal, da so mnogo večji problemi rešljivi, le prave ljudi mora izbrati. Bo tako tudi z nadarjenimi?
