Raziskovalno delo AJR naslavlja eno najpomembnejših vprašanj v ekonomiji: kako pojasniti razlike v razvitosti med državami. Zakaj so se nekatere države razvile, druge pa ostajajo revne. Če izključimo biološke, kulturne ali geografske razlike, nam kot ključni dejavnik ostanejo razlike v zgodovinsko-politični ureditvi med državami. Torej kakšne politične in pravne ureditve so imele države v zgodnjih fazah razvoja, preden so postale moderne države.
AJR so leta 2001 objavili enega najbolj citiranih in kontroverznih člankov zadnjega obdobja (slovensko: Kolonialni izvor primerjalnega razvoja), ki je tudi osnova za nagrado. Ključna ideja članka je, da so razvojne razlike povzročene s kolonialnim vplivom, ker so evropski kolonisti uporabljali različne strategije obvladovanja svojih kolonij. Tam, kjer so bile (zdravstvene) razmere za življenje bolj ugodne (to so ocenjevali s stopnjo smrtnosti naseljencev), so se naselili in postavili »vključujoče institucije«, ki so spodbujale rast, medtem ko se na (zdravstveno) manj prijaznih območjih, kot je denimo centralna Afrika, niso naselili, pač pa so postavili »ekstraktivne institucije«, namenjene črpanju naravnih in človeških virov iz teh držav. Te prvotno postavljene institucije so se ohranile do danes in determinirale razvojno uspešnost držav. Države z vključujočimi institucijami naj bi bile razvojno uspešnejše od držav z ekstraktivnimi institucijami.
To tezo sta Acemoglu in Robinson leta 2012 uporabila tudi v izjemno popularni knjigi Why Nations Fail. Knjiga je zbirka popularnih anekdot o tem, kako so različne strategije kolonistov vodile do povsem različnih razvojnih rezultatov. Toda knjiga je tako kot prvotni članek o razvojnem pomenu kolonialnega porekla držav naletela na izjemno polemične odzive med ekonomisti, sociologi in zgodovinarji. Ključno nesoglasje se nanaša na to, ali so razvojni pospešek res povzročile »nobel institucije«.
Kritiki pravijo, da so AJR idealizirali točno določen tip institucij. Ko so se odločili, da bi razvojno uspešnost držav »pojasnjevali« z razlikami med vključujočimi institucijami v uspešnih državah in ekstraktivnimi institucijami v manj uspešnih, so to naredili na tipično ekonomističen površen način. V britanskem imperiju z Britanijo, ameriško Virginijo in Barbadosom naj bi bil uspeh prvih dveh posledica vključujočih institucij, neuspeh slednjega pa posledica ekstraktivnih institucij. Toda AJR pri tem povedo samo pol zgodbe. Britanci so v ameriški Virginiji ustvarili dva paralelna tipa institucij. Zato da bi belska elita lahko koristila blagodati vključujočih institucij (zaščita zasebne lastnine, demokracija za belo elito) za svoj podjetniški razvoj, je hkrati ustvarila rasno segregacijo in apartheid model, da bi lahko ekstrahirala premoženje iz dela brezpravnih sužnjev na svojih plantažah.
Drugi vidik tega istega problema je »obratni inženiring«. AJR s svojo razlago institucionalnega vpliva na razvoj favorizirajo določen tip institucij. To je zahodni tip institucij s pravno državo, brez korupcije in s participativno demokracijo. Toda tak tip institucij takrat, ko so se danes razvite države začele razvijati, ni obstajal, pač pa se je razvil postopoma v procesu evolucije. ZDA so v svojem industrijskem razvoju pregnale prvotne prebivalce, ustvarile apartheid državo in razvoj prepustile nekaj desetim »roparskim baronom«, ki so iz svojih podeljenih monopolov s strani države črpali enormne rente (nakar je v začetku 20. stoletja morala v proces poseči država s protimonopolno zakonodajo in razbitjem nekaterih monopolov).
Empirične analize ne potrjujejo, da se države z »zahodnim tipom institucij« hitreje razvijajo. Denimo, raziskava Sime in Huanga iz lanskega leta na vzorcu 153 držav v letih 1960–2010 kaže, da demokracija deluje spodbudno na razvoj šele, ko je določena stopnja razvoja že dosežena.
Raziskovalci imajo danes problem pojasniti uspešnost razvoja na podlagi institucij zahodnega tipa tako danes razvitih držav kot držav, ki so se uspešno razvile v zadnjih 50 do 70 letih. Razvoja danes najuspešnejših azijskih držav (Južna Koreja, Singapur, Tajvan, Malezija, Kitajska) ni mogoče pojasniti z obstojem zahodnega tipa institucij, tako kot ni mogoče pojasniti, zakaj Indija kljub obstoju zahodnega tipa institucij ni bila razvojno uspešna.
Danes razvite azijske države so v svojem razvoju imele izrazito avtokratske režime in ekstraktivni tip institucij, ki je v začetku baziral na monopolih. Yuen Yuen Ang (z John Hopkins University) je v dveh izjemno dobrih knjigah (The China Gilded Age in How China Escaped the Poverty Trap) pokazala, da je prav korupcija (v sicer avtoritarnem sistemu) pospešila razvoj v Kitajski (podobno kot podeljeni monopoli v ZDA v 19. stoletju ali tehnološki monopoli v 21. stoletju). Kitajska se je lotila preganjanja korupcije šele v zadnjem desetletju, ko je že dosegla visoko raven razvitosti, monopolov pa se še ni prav lotila, kajti brez njih ne bi bilo sodobnega kitajskega tehnološkega razvoja (Alibaba, Huawei, CATL, BYD, SMIC itd.).
Favoriziranje določenega tipa institucij torej sicer lahko prinese »Nobelovo« nagrado, ne more pa zares pojasniti razvoja.
