Lansko leto v tem času so bili levosredinski volilci polni upanja. Nova vlada je komaj prevzela vajeti v svoje roke. Bombastične reformne napovedi so na obzorju nakazovale svetlo prihodnost. Golobovi podporniki so z navdušenjem pričakovali učinkovito »dejanšizacijo« države. Nova koalicija je potrebovala le nekaj časa, da besede spremeni v dejanja.
Pa smo tu. Vlada ima že eno leto vajeti v svojih rokah. Fantastične reforme so še v oblakih. Golobovi volilci pa še zmeraj pričakujejo obljubljeno »dejanšizacijo«. Leva sredina bo potrebovala še nekaj časa, da besede pretvori v dejanja.
Da ne bo pomote: koalicija, njeni poslanci in vlada trdo delajo! Predstavniki ljudstva se morajo, ne glede na predvolilne obljube in pričakovanja volilcev, lotevati velikih tem, ki so v korist vseh živečih v deželi. Zato se že dalj časa sprašujejo, kaj lahko naredijo, da bo živalim v Sloveniji lepše. Tu je Golob kristalno jasen: »… lahko ravno na tej temi vsi skupaj pozabimo na ekonomski interes in se zamislimo nad tem, ali bi si želeli, da se kdo do nas obnaša tako, kot se mi obnašamo do živali«. Da je problem resen in da ga je treba rešiti, se verjetno zaveda cel ministrski zbor. Potreben je velik napor, da se končno najde pravilen human pristop. Tu bi se lahko strinjali celo ljubitelji narave desnosredinske provenience. Koalicija se trudi, da bi presegla klasične delitve slovenske družbe. Gradi mostove. V tem duhu je vlada podprla mnenje ministrstva za notranje zadeve, ki pravi, da je Janševa novela zakona o tujcih in mednarodni zaščiti skladna z ustavo. Nova ureditev omogoča uvedbo instituta kompleksne krize, po katerem policija pri obravnavi migrantov ne bo več uporabila zakona o mednarodni zaščiti in konvencije o statusu beguncev. Vodilo slovenske politike je, da si živali zaslužijo lepše življenje, migranti in begunci pa slabše. Ljubitelji narave se pač zavedajo škodljivosti tujerodnih vrst. Slovenija je lepa in jo je treba ohraniti tako, kot je. Konsistentna politika, ki ščiti nacionalne interese. Na domoljubne ministre pa zdaj letijo kritike. Nekateri jih obtožujejo, da so nekonsistentni, drugi jim odgovarjajo, da so prav nekateri med njimi podpisali zahtevo po oceni ustavnosti, tretji celo zahtevajo njihov odstop. Ministri so zdaj pred javnostjo v zadregi, nekateri se celo opravičujejo, da pravzaprav sploh niso vedeli, o čem so glasovali. Res lep izgovor in lepa zgodbica. To bi pomenilo, da vladni in koalicijski mehanizmi ne delujejo, da so stranke klinično mrtve in da bi naši vladni predstavniki, če bi bili nogometaši, lahko igrali le v tretji slovenski ligi.
Nič novega na sončni strani Alp. Novi obrazi iz volitev v volitve potrjujejo, da so lahko vedno slabši in slabši. Resnici na ljubo ni bilo pričakovati, da bodo znali upravljati državo, da bodo koherentni ali da bodo vedeli, kako voditi inteligentno politiko. Njihova vloga je bila samo preprečiti, da bi Janša ostal na oblasti. Neskončen vrtiljak državo vedno znova poganja iz tragedije v farso.
V levi sredini se mnogi sprašujejo, kako naprej. Od levosredinske vlade do levosredinske vlade se tako ustvarjajo odlični pogoji za »orbanizacijo« Slovenije, ki se bo začela v trenutku, ko bo desna sredina prepričljivo prevzela oblast. Da bi jim olajšali pot, je treba hitro sprejeti restriktivno zakonodajo, ki bo preprečila sovražni govor. Ob pravem času bo desnici prišla zelo prav.
Od propada Liberalne demokracije se levosredinski pol opoteka v ideološki in programski temi. Pojavlja se nostalgija po Jugoslaviji, vedno večja kritičnost do članstva v Natu in dvomi o naši pripadnosti zahodu ter njegovim demokratičnim modelom. Mnogi sanjajo o »alternativnih« demokracijah. Potrebovali bi posameznike, ki bi zastopali parcialne in lokalne interese. Teh v preteklosti v slovenski politiki ni manjkalo. V začetni fazi slovenskega parlamentarizma so poslanci znali oblikovati učinkovite nenačelne koalicije. Nekateri so si želeli cesto, drugi telovadnico, tretji so nameravali prenoviti propadajoč grad. Ob vsaki proračunski razpravi so skrbno pripravljali napad na kočijo z zakladom. Prizor je spominjal na filme o Indijancih in kavbojcih, ob čemer je finančni minister denar poskusil prepeljati skozi dolino čim hitreje in s čim manj škode za državni proračun. Da so posamezniki in borci za parcialne interese res koristni, smo se lahko prepričali tudi ob koncu prejšnjega mandata, ko se je manjšinska desnosredinska vlada ohranjala na oblasti s podporo strankarskih prebežnikov in podjetnih poslancev.
Ni si treba izmisliti novih modelov. Strankarski proporcionalni volilni sistem je še zmeraj najboljša garancija, da se izognemo avtoritarnim modelom in avtokratom. Bil bi še boljši, če bi volilci imeli na razpolago preferenčni glas, s katerim bi lahko izbrali koga izmed strankarskih kandidatov in ga tako poslali naravnost v parlament. A problem v resnici niso stranke, ampak družbeni demokratični deficit, ki omogoča njihov obstoj brez jasne ideološke podlage, jasnih programov in jasnih stališč. Dokler bo tako, bo leva sredina neprestano proizvajala nove cerarje, šarce in golobe in cel kup stranskih figur, ki iščejo svojih 15 minut slave. Zdaj se sicer še ne mudi. Lahko se čaka do naslednjih evropskih volitev, potem pa bo počasi treba poiskati naslednji nov obraz, ki bo naznanil svetlo prihodnost in volilce prepričal, da si kljub vsem nedoslednostim in nenačelnostim koalicije Slovenija ne zasluži četrte Janševe vlade. Opomniti pa velja, da ta igrica ne bo trajala neskončno dolgo in da »antijanšizem« ne bo deloval v neskončnost.
