Glej, kakšno nebo je za nami. Nebo je najlepše pred nevihto. Kot je noč najtemnejša pred jutranjim svitom. Zapomni si to. Za tekst.
V četrtek zvečer, 3. avgusta, potem ko smo odigrali in odrecitirali Sina puščave v Novem mestu, smo si končno oddahnili, ker ni deževalo. Ves dan smo praktično preživeli v preigravanju enega samega vprašanja. Ali bo deževalo ali ne? Sledili smo logiki »sreča spremlja pogumne«, gledališki oder se je začel postavljati okrog 15. ure. Zunaj, pa naj bo, kar bo.
In bila je – vsaj po srečnih obrazih sodeč – čarovnija. In bil sem srečen. Kot posvojeni Novomeščan poznam vse vrline in nekaj pomanjkljivosti: malce izbirčna, a izbrana publika, ki je ni lahko zadovoljiti. Dobro poznajo glasbo, načitani so. In mestece. V katerem se mešata velika odprtost in rahla bojazen pred samozavestjo. A vseeno: še naprej se imamo radi. Dež na srečo ni padel niti na Kolpa Castle Festivalu, kjer so med drugim igrali Dan D in Mi2. Pri nas je na desetine, pri njih na tisoče ljudi. In naj bo tako. Zaradi takšnih stvari je bil rock and roll pomemben. In nas je oblikoval v največji možni meri.
Zjutraj je bilo vse kot zatišje pred nevihto. Zadnje kave na vrtu in pozdravi in tisti mir, ki malce plaši. Nevihta bo. Šli smo domov in bilo je kot neke vrsta uresničenje metafore. Otoki metafore.
Kajti 4. avgusta 1995 sta po posvetovanju z ameriškim veleposlaništvom in praktično z njegovo zeleno lučjo hrvaška vojska in policija začeli operacijo Nevihta. To je bil pravzaprav konec sanj o veliki Srbiji. V treh dneh so hrvaške sile osvobodile okoli osemnajst odstotkov celotnega državnega ozemlja. V Srbiji oslabljeni Milošević v gospodarsko zlomljeni državi, ki je bila pod sankcijami, preprosto ni mogel več zagotoviti nove krvi za vampirja, ki je ostal od JLA. Glavni dejavnik za zmago in osvoboditev Hrvaške je bil čas: glede na obveščevalne podatke o pogovorih med Britanci in Miloševićem bi morali Srbi zdržati šest ali sedem dni v takratni Republiki Srbski krajini. Potem bi se menda morali pojaviti Britanci, ki bi bombardirali hrvaško vojsko in rešili Srbe pred popolnim porazom. To se seveda ni zgodilo: Hrvati so v treh dneh z blitzkriegom praktično uničili vojsko Republike Srbske krajine. Kot je dejal lord David Owen, eden od najpomembnejših mednarodnih diplomatov tistega časa, ki so bili zadolženi za nekdanjo Jugoslavijo, resnici na ljubo iz nekega drugega razloga, a je mogoče tudi tu uporabiti – ne sanjajte sanj. Britanija se zaradi nekakšne paradržave, ki jo je ustanovil psihiater Jovan Rašković, še ena živopisna kreatura srbskega naci(onali)zma, ne bo zoperstavila Združenim državam. Niti tega ne more storiti. A Milošević v tistem trenutku tega preprosto ni hotel vedeti. Morda pa tudi ni mogel.
Kakor koli je že bilo, ljudje so se od tam – iz Knina, Benkovca in drugih krajev – množično odpravili proti Srbiji. Številke se ne ujemajo: medtem ko so Hrvati uradno pripravljeni priznati okoli 90.000 beguncev s tega območja, številke ZN govorijo o okoli 150.000 beguncih in pregnancih. Srbske statistike pa so nekako takšne kot politika: napihnjene in nerealne. Govorijo o več kot 200.000 ljudeh, ki so zbežali v Srbijo. Kar je preprosto nemogoče. Nevihta je vojaška zmaga nad neko nerealno, iztrošeno in očitno napačno idejo. Tragedije izgona civilistov nihče ne more zanikati, ta kronist se še spomni dolgih kolon ljudi, ki so zapuščali svoje imetje, na katerem so njihovi predniki živeli več sto let, s culami, v katerih so nosili nekaj svojega premoženja. Ki tam, kamor so šli, ni imelo skoraj nobene vrednosti.
Medtem smo preko zasebnih zvez izvedeli, da je velik, pomemben del Slovenije pod vodo in da je neurje povzročilo poplave v Kamniku in Savinjski dolini, da je nekaj mrtvih in da obstaja bojazen, da nasipi ne bodo zdržali. V taki situaciji je vse razen empatije in solidarnosti odveč: o stvareh, ki bi morale biti narejene, a niso bile, je smiselno govoriti samo, če je mogoče popraviti trenutno situacijo, sicer zdaj o tem preprosto ni treba govoriti.
Kajti kot je nebo najlepše pred nevihto, tako so podobe tisto, kar si najbolj zapomnimo: reševalca nosita otroka iz hiše, ki jo je zalila voda. Ta podoba vzbuja upanje in humanost. Dokaz, da je sedanjost, kakršna koli že je, pomembnejša od preteklosti. Kajti hitro je prišla novica, da sta se Milorad Dodik in Aleksandar Vučić sestala, da bi se dokončno dogovorila o načrtu strategije za obeležbo trpljenja Srbov v drugi svetovni vojni. In napovedujeta gradnjo kar dveh spominskih centrov, ki morata ohraniti spomin na množične zločine, ki so se zgodili v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Z zločinskim početjem Neodvisne države Hrvaške. Zatem sta odšla v Prijedor, kjer so organizirali osrednjo manifestacijo, s katero so zaznamovali akcijo Nevihta kot etnično čiščenje in skupno zločinsko početje. Kar deloma tudi drži. Toda ali imata onadva pravico do vsega tega, dokler ne priznata, da je bilo v Prijedoru med vojno v letih od 1992 do 1995, prav tako z elementi množičnega iztrebljenja, ubitih okoli 4000 ljudi? Kar ni bilo dovolj, da bi haaško sodišče to razglasilo za genocid, a nam kaže nekaj: da se na Balkanu še vedno najboljše vlada tako, da poudarjaš trpljenje svojih in minimaliziraš trpljenje drugih žrtev.
Podobe so tisto, kar ostaja v spominu: reševalca rešujeta otroka in ju nosita iz poplavljene hiše. Ta slika je podoba sedanjosti. A je tudi upanje. Saj kaže, da naravne katastrofe mobilizirajo neki dodatni del čustev, za katera smo skoraj pozabili, da obstajajo.
Kar vzbuja upanje, da rešitev vendarle obstaja.
Tudi ko smo potopljeni globoko v nevihtne megle. x
