Slovenska podjetja so močno usmerjena tudi v izvoz storitev. Pri izvozu storitev pa ne gre samo za turizem. Od skupno 11,8 milijarde evrov izvoza storitev v lanskem letu je na izvoz turističnih storitev odpadlo 3,2 milijarde evrov (27,5 odstotka), 5,6 milijarde evrov (47,4 odstotka) pa na izvoz transportnih, gradbenih in tehničnih storitev. Od tega 3,2 milijarde evrov na izvoz transportnih storitev, 850 milijonov evrov na izvoz gradbenih storitev in 1,5 milijarde evrov na izvoz tehničnih storitev (montaže in servisiranje).
Tukaj je pomembna ključna razlika v vrsti izvoza. Pri izvozu proizvodov in turističnih storitev se dejavnost opravi v Sloveniji, pri izvozu transportnih, gradbenih in tehničnih storitev pa se opravi v državi, kamor se storitev izvozi. To pomeni, da je treba napotiti delavce na delo v tujino. Slovenija je za Nemčijo in Poljsko tretja najmočnejša država v EU po številu začasno napotenih zaposlenih.
Za začasno napotitev na delo v tujino je treba delavce ustrezno motivirati z višjo plačo. Hkrati so se stare članice EU z Avstrijo na čelu kljub načelni prosti trgovini s storitvami zaščitile pred konkurenco iz vzhodnih držav EU s sprejemom evropske direktive o čezmejnem izvajanju storitev, ki določa, da morajo podjetja pri napotovanju delavcev v drugo članico EU dosledno upoštevati ureditev nagrajevanja v gostujoči državi (upoštevanje kolektivnih pogodb, enake plače, bonusi, olajšave in povračila za iste profile zaposlenih). V praksi to pomeni, da mora slovensko montažno podjetje za čas montaže v Avstriji slovenskim delavcem plačevati enako plačo, kot jo dobivajo avstrijski delavci enakega profila.
To za slovenska podjetja doslej ni bil problem. V Sloveniji je do nedavna veljala ureditev iz 2. odstavka 144. člena ZPIZ (zavarovalna osnova 2), da se zaposlenim za čas napotitve upošteva plača, ki je enaka kot v državi napotitve za isto vrsto dela, vendar pa se prispevki za socialno varnost obračunavajo od osnove, enake bruto plači v Sloveniji za isto vrsto dela, medtem ko se dohodnina obračunava od plače, ki bi jo zaposleni za enako delo prejeli v državi napotitve. Letos pa je začela veljati določba iz 35. člena novele zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), ki to ureditev ukinja.
Pred leti smo s kolegi za Štajersko gospodarsko zbornico naredili analizo, kaj ta sprememba ZčmIS pomeni za slovenske izvoznike storitev. Izračuni kažejo, da bi se ob upoštevani bruto plači tehnika v višini 2000 evrov, ki bi jo za enako delo prejeli zaposleni v Avstriji, zaradi te zakonske spremembe skupni strošek delodajalcev za posameznega napotenega delavca povečal za skoraj 1150 evrov oziroma za 30 odstotkov glede na sedanjo ureditev oziroma za 20-odstotno povečanje celotnih stroškov podjetij. To seveda pomeni bistveno zmanjšanje konkurenčnosti slovenskih podjetij pri čezmejnem izvajanju storitev glede na preostale članice EU iz srednje Evrope.
Te zakonske spremembe so dokaj radikalne glede na ureditev v drugih državah, hkrati pa v Sloveniji obstajajo različne ureditve za različne poklicne skupine. Denimo v Avstriji za napotene delavce (za napotitve več kot 400 kilometrov od sedeža podjetja) velja zavarovalna osnova 2 (osnova za prispevke in dohodnino je plača za enako delo kot v domači državi), hkrati pa so socialni prispevki od prejemkov napotenih delavcev omejeni navzgor s socialno kapico, medtem ko se v dohodninsko osnovo za napotene delavce šteje samo 40 odstotkov siceršnje davčne osnove. Na Hrvaškem se v davčno osnovo ne prištevajo povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem (dnevnice, stroški prevoza in prenočišča) do višine 70 evrov na dan. Po avstrijskem modelu bi se stroški plač za napotene delavce zvišali za 7 odstotkov, po hrvaškem pa znižali za 4 odstotke.
Zato ne čudi, da se po uveljavitvi ZčmIS slovenski izvozniki gradbenih in tehničnih storitev odločajo za selitev dejavnosti na Hrvaško in v Avstrijo. To pa pomeni, da je ogroženih okrog 15.000 delovnih mest, okoli 2,3 milijarde evrov izvoza in da bi se letni prihodki v pokojninsko in zdravstveno blagajno ter iz naslova dohodnine lahko zmanjšali za okrog 240 milijonov evrov. Po anketi, ki so jo naredili letos na GZS, pa učinek selitve dejavnosti v tujino anketiranih podjetij pomeni okrog 145 milijonov evrov manj prihodkov za javne blagajne.
Zakaj se je slovenska vlada odločila za to radikalno potezo? Argument, da je bilo treba uskladiti zakon o napotovanju delavcev z direktivo EU, nikjer ne zahteva tovrstne spremembe. Prav tako Slovenija ni predmet tožbe evropske komisije zaradi nelojalne konkurence. Poleg tega so te spremembe nenačelne. Spremembe ZČmIS ne posegajo v ureditev za javne uslužbence, za katere še naprej velja dosedanja ureditev. Prav tako obstaja izjema za voznike v mednarodnem cestnem prometu, za katere se v davčno osnovo za obračun dohodnine ne všteva povračilo stroškov prehrane v času napotitve za obdobje 90 dni, medtem ko za preostale skupine poklicev velja le 30 dni.
Nobenega racionalnega razloga ni, da smo v Sloveniji sprejeli ureditev, ki je bistveno bolj radikalna kot denimo v Avstriji in na Hrvaškem ter ki pomeni selitev podjetij v tujino.
