Konec junija je vlada Republike Slovenije potrdila osnutek posodobljenega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) in ga ocenila kot primernega za posredovanje evropski komisiji. Problem tudi posodobljenega NEPN je, da je – z eno besedo – pravljičen. Glede oskrbe z električno energijo temelji na dveh scenarijih – oskrba izključno iz obnovljivih virov energije (OVE) ter kombinacija obnovljivih virov in jedrske energije (OVE+JE) – ki sta tako glede zanesljivosti in avtonomnosti oskrbe z električno energijo ter cen energije kot glede ciljev razogljičenja povsem nerealistična in nevzdržna.
Poglejmo najprej energetski vidik. Izhodišča za pripravo posodobljenega NEPN vključujejo nekatere preveč konservativne predpostavke (prenizka stopnja gospodarske rasti) oziroma nerealistične predpostavke (glede zmanjševanja porabe električne energije zaradi učinkov varčevanja z energijo, prenizko ocenjene potrebe po energiji zaradi elektrifikacije ogrevanja in prometa). Zaradi tega so potrebe po električni energiji v izhodiščih za posodobljeni NEPN ocenjene prenizko. So bistveno nižje kot v strategiji, ki ji jo je pripravila skupina najbolj uveljavljenih strokovnjakov s področja energetike, ekonomije in biodiverzitete v okviru sveta za razvoj pri SAZU.
Če primerjamo projekcije porabe električne energije med strategijo SAZU in NEPN, bi pri 100-odstotnem OVE scenariju identificirana vrzel v zagotavljanju električne energije iz domačih proizvodnih virov po zaprtju TEŠ (leta 2033) na letni ravni znašala 8 TWh, po koncu obratovanja JEK (2043) pa 12 TWh. V primeru scenarija OVE+JE se identificirana vrzel po letu 2040, ko naj bi bil JEK2 priključen v omrežje, nekoliko zmanjša in skrajša, vendar se vrzel ponovno odpre po letu 2043 (na 4 TWh), ko naj bi prišlo do zaprtja JEK. Zaradi tega pride do bistvenega povečanja uvozne energetske odvisnosti Slovenije. V 100-odstotnem OVE scenariju ta znaša od 25 do 35 odstotkov, kar je problematično tako s strateškega kot tudi z ekonomskega vidika zaradi izjemno volatilnih cen električne energije na mednarodnih trgih.
Enako problematičen je okoljski vidik NEPN: 100-odstotni OVE scenarij je preprosto vzet kot predpostavka, ne da bi v konzorciju, ki pripravlja NEPN, pred tem naredili najprej logični test. Torej, ali zamenjava premoga s plinom res prinaša bistveno razogljičenje proizvodnje električne energije. In ne da bi naredili elementarne preračune, za koliko se dejansko zmanjšajo izpusti CO2, če TEŠ zamenjamo s solarnimi paneli, potrebno nadomestno energijo preostale tri četrtine časa pa pridobivamo iz plinskih elektrarn. Pred tedni sem v kolumni na tem mestu z izračuni pokazal, da zamenjava TEŠ s kombinacijo razpršenih solarnih in plinskih elektrarn zmanjša izpuste CO2 zgolj za eno tretjino.
To, da tak sistem z večinsko variabilnimi OVE ne prinaša razogljičenja, kažejo statistični podatki o izpustih za druge države. Dva primera za ilustracijo. Nemčija je kljub povečanju deleža OVE s 14 na 48 odstotkov med letoma 2007 in 2022 količino izpustov CO2 na kWh proizvedene električne energije zmanjšala zgolj za slabo petino (s 550 na 450 gramov CO2 na kWh). Drugi primer se nanaša na Irsko, ki je svojo energetsko prihodnost naslonila na vetrno energijo. Delež energije iz vetra v omrežju se je povečal v povprečju na 34 odstotkov, ob vrhuncih pa dosega tudi 65 odstotkov. Vendar se je, kot kaže študija, objavljena lani v reviji Applied Energy, istočasno in v enaki meri povečala tudi poraba plina za ustvarjanje nadomestne energije (korelacija znaša visokih 85 odstotkov). Študija je pokazala, da so se s povečanjem deleža nestanovitne vetrne energije izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20 odstotkov, in se sklene z ugotovitvijo, da sistemi z energijo iz vetra, ki jih je treba balansirati s plinom, niso vzdržni.
Nato pa pride še ekonomski vidik. Prvi je, da je Nemčija v energetski prehod z namenom zmanjšanja emisij doslej investirala 550 milijard evrov. Če bi sredstva investirala v jedrske elektrarne, po ceni 5,5 milijona evrov na MWh priključne moči, bi lahko zgradila sto novih obratov. Z njimi bi lahko teoretično proizvedla 876 TWh energije letno, kar pomeni, da bi za več kot 75 odstotkov presegla obstoječe potrebe po električni energiji. In imela bi stalni vir energije ter praktično popolnoma razogljičeno proizvodnjo električne energije.
Drugi vidik je, da je energija iz obnovljivih virov draga. Najprej zato, ker je dražja na enoto proizvodnje, nato pa zato, ker se s povečevanjem deleža energije iz obnovljivih virov povečujejo sistemski stroški energetskega sistema. Simulacije Agencije za jedrsko energijo (NEA, 2019) kažejo, da se sistemski stroški pri 10 odstotkih variabilnih virov (VRE) z okoli 8 dolarjev na MWh povečajo na okoli 34 dolarjev na MWh pri 50 odstotkih VRE in na okoli 52 dolarjev na MWh pri 75 odstotkih VRE, kar močno dvigne stroškovne cene v sistemu.
To potrjujejo tudi podatki Eurostata, ki kažejo, da imajo države z višjimi deleži energije iz obnovljivih virov bistveno višje cene električne energije. Nekaj zaradi subvencij, nekaj pa zaradi povečanih sistemskih stroškov zaradi vključevanja večjega deleža energije iz obnovljivih virov.
S kolegom Dragom Babičem sva v nedavni analizi za GZS izračunala cene, ki bi jih za odjemalce prinesla oba scenarija NEPN. V primeru scenarija OVE+JE bi se maloprodajna cena električne energije za gospodinjske odjemalce do leta 2035 gibala na ravni od 150 do 200 evrov za MWh, po letu 2035 pa na ravni od 200 do 240 evrov za MWh, v primeru 100-odstotnega OVE scenarija pa na ravni od 200 do 290 evrov za MWh. Po strategiji SAZU bi se cena gibala na ravni od 110 do 170 evrov za MWh. Scenarija NEPN pomenita kumulativno do leta 2050 za 9 do 20 milijard evrov dodatnih stroškov za električno energijo glede na strategijo SAZU.
NEPN je draga in okoljsko umazana pravljica. Slovenska vlada bi morala bolje pogledati, pod kaj se je podpisala.
