Pred štiridesetimi leti je Srđan Karanović posnel film Nešto između. Slovenski prevod bi se glasil Nekaj vmes. In res se zdi, da smo nekje vmes. Nekje med veseljem in žalostjo. Nekje med optimizmom in pesimizmom. Nekje med navdušenjem in razočaranjem. Taki mešani občutki. Prepričujejo nas, da je vse okej, sami pa občutimo nelagodje. Pravijo, da je vse normalno. Da je zavladala sproščenost. In svoboda.
Skratka, če bi hoteli nekomu iz tujine razložiti stanje stvari tukaj in zdaj, bi nas malo čukasto gledal, če bi mu rekli, da smo sproščeni in da živimo v svobodi. Posebej če bi bil to kakšen vsaj minimalno razgledan Evropejec. Bi nas pa Evropejec zagotovo vprašal, kaj je naša posebnost. Po čem smo znani. S čim bogatimo Evropo in svet. Na prvo žogo bi rekli, da s svojim odnosom do narave in da nam ni vseeno za naslednje generacije. Ker bi bilo to preveč splošno, bi tujec vrtal naprej. Potem bi se malo zamislili in na koncu bi končali v naštevanju. Neokrnjena narava, geografsko izjemna pozicija, čebele, potica, Brda, Ljubljana z Zmajskim mostom, Bled, Luka Dončić, Janja Garnbret, Anže Kopitar, Laibach, Avseniki, Irwini, Slavoj Žižek, Renata Salecl, Dragan Živadinov in izbojevana samostojnost. Ko bi nas vprašali, kdo nas je osamosvojil, bi se malo muzali in glede na svoje preference omenili Milana Kučana, Janeza Janšo, Janeza Drnovška in Franceta Bučarja. Morda bi omenili še civilno družbo, Mladino, Radio Študent in Novo revijo.
Še bolj zabodeno bi tujec gledal, ko bi mu omenili, da se v politiki ves čas glasuje proti in išče neka fatamorganična sredina. Da vsak novi igralec, ki pride na politični parket, začne takoj nekaj trobezljati o politični sredini, ravnovesju, uravnoteženosti in iskanju skupnih imenovalcev. Ta popolnoma imaginarna sredina je kot sveti gral. Stalno iskanje. Stalno približevanje.
Če držijo govorice, da se sestajajo Anže Logar, Borut Pahor in Miro Cerar z namenom, da skupaj ustanovijo stranko, gibanje, forum ali odbor, potem bo to spet na novo odkrivanje tople vode. Ti trije protagonisti so absolutna garancija, da se bo veliko govorilo, razpredalo in leporečilo. V stilu, kako bi bilo treba, kako je nujno, kako je prišel pravi trenutek in kako so pred nami usodni časi. Ob vprašanju, na kateri politični pol spadajo, pa bi vsi trije v en glas zavpili, da na sredino. Skratka, zdaj, ko se levi in desni pol vse bolj utrjujeta skozi dve vodilni stranki, bi bili trije junaki nekje v sredini. Nekje vmes.
To, da hočeš biti nekje vmes, da se sklicuješ na fantomsko sredino, je diskurz, ki ne bo pripeljal daleč. Je modna muha in agenda, ki jo diktirajo tudi mediji. Posebej takrat, ko govorijo o skrajnostih. Ko recimo govorijo o desnih skrajnežih, vedno dodajo, da enako velja tudi za leve skrajneže. Ko omenjajo nesprejemljive prakse, morajo vedno v isto vrečo strpati recimo skrajni fašizem in socialistične ideje. Še z večjim veseljem pa opletajo z nekim komunizmom. Njihovimi simboli. Za njih je rdeča zvezda na istem nivoju kot kljukasti križ. Učno uro tega res neduhovitega pljuvanja dobimo vedno znova, ko se Jože Možina loti tedenskega Utripa. Zadnji je bil spet remek delo. Trinajst minut pljuvanja in sprenevedanja. Trinajst minut propagande. Propaganda, zavita v pričevalce zgodovine.
Še enkrat, če bodo Anže, Borut in Miro v kratkem objavili razglas v stilu, mi smo rešitelji, se jim mora postaviti le eno vprašanje. V čem je vaša dodana vrednost? Če bo odgovor, da premoščajo razlike in dokazujejo, kako lahko sodelujemo, in bodo ideološko neobremenjeni, je to ena navadna revščina. To je praznost brez primere. To je bluzenje, ki mora ostati na smetišču zgodovine. Kamor seveda sodijo tudi Anže, Borut in Miro.
Gremo nazaj na film, ki je ena prvih žanrovskih melodram pri nas. Dragan Nikolić skuša Američanki, v katero sta zatreskana skupaj s Predragom Manojlovićem, na kratko razložiti, kaj je to Jugoslavija. Razlaga ob večerji gre približno takole. Smo odprta kultura, podvržena raznim vplivom, tudi naše šale so mešane, vse skupaj pa je miks Turčije, Dunaja in Benetk. Jemo dunajce in pijemo špricerje. Špricer kot utelešenje naše pozicije vmes. Nismo niti vino niti soda.
Potem sledi ključna oznaka bivše države. Tu je vse kot nekje drugje. In kaj je boljša oznaka za Slovenijo. Imamo vse, kar imajo drugi. Tudi znameniti sposojeni svetilnik Tonyja Blaira. Včasih smo bili pridni kot Švabi, potem smo hoteli biti druga Švica, nakar smo lovili francosko-nemški vlak in končali v neki čudni druščini z Orbanom in Vučićem. Zdaj spet govorimo o jedrni Evropi, zelenem preboju in zahodnem Balkanu. Dragi moji, ne potrebujemo prebojev. Enostavno potrebujemo le normalnost. Normalno delovanje države. Normalno delovanje podsistemov. Normalno zdravstveno oskrbo.
Skratka, ko se bomo naslednjič soočili z vprašanjem, kaj je naša posebnost, po čem smo poznani, bo naš odgovor enostaven. Pri nas je tako kot kje drugje. In res se velikokrat počutimo, kot da gre za vzporeden sistem. Tam nekje vmes pijemo špricerje ... x
