Svetloba sončnega poznonovembrskega jutra je dramila nov dan in svetlila prebujajoče se odtenke vedrega razpoloženja. Vabilu vangoghovsko obarvanega jutra se ni dalo upreti. Ognjeno rumene barve napol razgaljenih krošenj so spodbujale korak. Oči so srkale lepoto, možgani so se prepustili užitkom barv, srce je pospešilo ritem. Avtomobilske zavore so predirljivo zaškripale. Barve čudovitega novembrskega jutra so se hipoma prelile v črnino. Življenje je negotovo.
Življenje je negotovo. Danes smo zdravi, jutri se nam bo zrušil svet, ko bomo zaradi kapi obležali s hromo desno polovico telesa. Ponosni smo na prenovljeno stanovanje, ki nam ponuja udobje. Ob popoldnevih posedamo ob kaminu, prasketanje ognja nas pomirja. Nas je pomirjalo. Razmetane opeke, raztreščen beton in neskončno sivega prahu je vse, kar nam je ostalo po potresu. Spremljali smo vojno v Ukrajini, žalostijo nas posnetki iz Gaze, morda bomo prihodnje leto mi trepetali v zakloniščih.
Življenje je negotovo. Zdaj, ko Judje neusmiljeno bombardirajo Palestince, se bojimo povračilnih terorističnih napadov Palestincev. Na mejne prehode smo postavili policijske patrulje, ki naj bi nas zaščitile. Zaradi varnosti so nam omejili svobodo gibanja. V času epidemije so nam, da ne bi zboleli in umrli, omejili svobodo gibanja, onemogočali izobraževanje, zahtevali, da se cepimo in da nosimo maske, da delamo od doma, popolnoma smo izolirali starostnike ... Zaradi svoje varnosti nismo smeli živeti. Bojimo se, da bodo naši starši, ki smo jih zaupali v oskrbo domov starejših, zanemarjeni. Negovalke morajo zato dnevno beležiti, koliko žlic obroka so naši starši zaužili, kolikokrat so jih prenesli iz postelje v počivalnik … Strah nas je, da naši bližnji, ki se zdravijo v bolnišnicah, ne bodo dobili najboljše oskrbe. Medicinske sestre morajo zato na temperaturnih listah obkljukati in se podpisati ob vsakem zapisu zdravila, ki so ga dale bolniku. Zaskrbljeni smo, da učenci v šolah ne bodo deležni najboljše razlage. Od učiteljev zato zahtevamo, da morajo vse učne aktivnosti beležiti. Ne zaupamo niti delavcem, da bodo vestno opravili svoje delo, zato se bodo morali štempljati.
Res mislimo, da se bomo s policijskimi patruljami na mejah zavarovali pred teroristi? Res še vedno verjamemo, da smo zaradi strogih epidemioloških ukrepov manj zbolevali in umirali med nedavno epidemijo? Vse več analiz pričakovano kaže, da so epidemiološki ukrepi dosegli nasprotni učinek od pričakovanega. Ali res verjamemo, da bodo naši starši v domovih starejših pojedli več, če bodo negovalke beležile količino zaužite hrane? Na podlagi znanja in izkušenj že dolgo vemo, da bodo starostniki v domovih starejših pojedli toliko, kot bodo želeli, in nič več – jedli bodo vse manj, ker več ne potrebujejo in ne zmorejo. Ali res upamo, da bodo naši bližnji v bolnišnicah zaradi kljukic in podpisov na temperaturnih listah bolj verjetno prejeli zdravila, ki so jim bila predpisana? Bodo birokratske zahteve, ki jih postavljamo učiteljem, zagotovile učencem bolj kakovosten pouk? Je štempljanje zagotovilo, da bodo zaposleni bolj vestno opravljali svoje naloge?
Spoprijemanje z negotovostjo na način, da skušamo z ukrepi in nadzorom preoblikovati negotovost v gotovost, je nesmiselno in škodljivo. Kdor skuša negotovost preoblikovati v gotovost, bodisi ne razume osnov logike (če bi bilo možno preoblikovati negotovost v gotovost, negotovost sploh ne bi obstajala) bodisi skuša z navideznim spreminjanjem negotovosti v gotovost zaščititi lastne interese (oblast, položaj, nadzor, finančno korist …).
Kako pa se lahko učinkovito spoprijemamo z negotovostjo? Preprosto, vnaprej moramo poskrbeti za čim boljšo podporo, ki jo bomo potrebovali, če bomo doživeli nesrečo. Okrepiti moramo zdravstveni sistem, ki bo pomagal žrtvam naravnih nesreč. Okrepiti moramo sisteme za čim hitrejšo pomoč ljudem, ki bodo zaradi naravnih nesreč materialno oškodovani. Že vnaprej lahko poskrbimo za sistem psihološke pomoči prizadetim v nesrečah. Denarna sredstva za sistemske izboljšave moramo pravično porazdeliti. Zato moramo končati neoliberalizem in onesposobiti njegove prikrite lovke, kakršna je na primer predlagana obvezujoča zaveza s Svetovno zdravstveno organizacijo glede ukrepanja ob morebitnih ponovnih pandemijah. Veliko, pravzaprav največ lahko za učinkovito spoprijemanje z negotovo prihodnostjo naredimo sami. Zgradimo si lahko čvrsto socialno mrežo (družina, prijatelji, znanci, lokalna skupnost) v svojem okolju, ki nam bo omogočila podporo in pomoč, ko nam bo hudo. Ne potrebujemo mnogo – začnemo lahko s prijaznostjo, nadaljujemo s spoštovanjem do sočloveka, ki bo preraslo v sočutje. Čvrsta socialna mreža bo v nas prebudila upanje in zaupanje – most, ki nam bo pomagal prečkati negotovost naše prihodnosti. Da bomo lahko kljub negotovosti živeli življenje brez nepotrebnih in škodljivih omejitev.
Postanimo Ljudje in sooblikujmo moralno družbo, da bomo lahko upali in zaupali ter se učinkovito spoprijemali z negotovo prihodnostjo. Rešitev ni hitra, a imamo srečo, da obstaja.
