Zahteva zdravniške zbornice, podprta z več tisoč podpisi, da je treba zdravnikom tudi formalno podeliti poseben status, ki bi jih zaščitil pred nasiljem, je padla v čas vsesplošnega nasilja in zmanjšane občutljivosti zanj. Ta neprizadetost je opazna vsaj pri določenih skupinah ljudi ali v določenih koncih sveta, ki se zdijo oddaljeni od nas.
Niti najmanjšega dvoma ni, da se je treba boriti proti vsem oblikam nasilja. Poenostavljeno povedano, borimo se iz dneva v dan, ali bi se vsaj morali, in borimo se tako, da postavljamo zakone, ki omogočajo zaščito države. Če pa med ljudmi ni razmeroma enotne zavesti o tem, kaj je nasilje, je težko pričakovati, da bo zakonodaja smiselna in učinkovita.
Občasno se pojavljajo zahteve po posebni zaščiti določenih skupin. Temu je na primer namenjen predlog, da se uvede novo kaznivo dejanje, femicid, s čimer bi bolj zaščitili ženske. Nasilni partnerji ali možje v Sloveniji vsako leto ubijejo v povprečju šest žensk, zato naj bi novo kaznivo dejanje pripomoglo k omejevanju tovrstnega nasilja.
Do te pobude je stroka razmeroma zadržana, predvsem tisti del, ki se ukvarja s kazenskim pravom in kriminologijo, pa kaznovalno politiko nasploh. Pri tem je dobro povedati, da sem spada tudi ženski del stroke, tako da zadržanost ni v domeni moškega spola, ki bi posredno ali celo manj zavedno z nekakšnim pogojnim refleksom ščitil svoje interese.
Je pri zaščiti zdravstvenih delavcev kaj drugače? Tehten komentar k pobudi o posebni zaščiti zdravstvenega osebja je spisal že dr. Dušan Keber in se kot zdravnik spustil tudi na pravno področje. Pa mu nič ne ugovarjam, ker argumenti držijo. V pogovoru z voditeljem Odmevov je dr. Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice, z optimizmom vztrajala pri upanju, da strožje kazni za nasilje zaležejo in bo napadov na zdravstvene delavce manj.
Raziskava, na katero se sklicujejo predlagatelji nove ureditve, je dovolj skrbna. Predstavlja z anketo ugotovljeno množico različnih nasilnih dejanj, kjer so zdravniki žrtve. Daleč največji delež predstavlja prepiranje oziroma nespoštljivo vedenje. Raziskavi sledi še povzetek nekaterih členov kazenskega zakona, na podlagi česar zdravniki utemeljujejo potrebo po zakonski ureditvi, ki bi zdravnike dejansko izenačila z uradnimi osebami.
Škoda, da predlagatelji niso pomislili še na druge raziskave ali vsaj povprašali za nasvet, ki bi ga lahko brez težav dobili od strokovnjakov in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s kaznovanjem. Morda zadošča, če pomislijo samo na skrajno zaostrene, dobesedno nerazumno zagrožene kazni, ki po novem veljajo za tihotapce ljudi, in za ničelni uspeh ob tem.
Medijska predstavitev nasilja nad zdravniki se začne s strašljivim zapisom: »… ko so leta 2007 v Ljubljani ubili stomatologinjo s hladnim orožjem, z bajonetom …« Iz povedanega bi se dalo sklepati, da je šlo za skupino ljudi in premišljeno načrtovan umor zdravnice. Ob vsej tragičnosti dogodka je treba vseeno zapisati, da je šlo za dejanje popolnoma neprištevnega duševnega bolnika, ki ga prav zaradi takega stanja ni bilo mogoče kaznovati. Žrtev take osebe je lahko kdor koli, naključno mimoidoči ali pa nekdo, ki je sicer storilcu poznan, pa vanj usmerja svoje paranoidne predstave in strahove.
Če bi hoteli nadaljevati podobno zastraševalno, bi spomnili na zdravnika, ki prestaja že drugo kazen zaradi ponovljenega kaznivega dejanja umora, ki je na srečo ostalo pri poskusu in je žrtev kljub hudim poškodbam preživela.
Ob tem je težko pozabiti na nasilje, ki ga je oblast izvajala v času epidemije in za to izrabila zdravstveno stroko. Ta je ostala večinoma tiho, občasno pa tudi voljno sodelovala. Spomnimo le na drastično kaznovanje ljudi, ki so si privoščili grižljaj na javnem prostoru, ali pa utemeljevanje, zakaj je dobro, da masko nosi tudi osamljeni tekač opolnoči. Nič od tega ni bilo zdravstveno utemeljeno.
Tu ni šlo za nasilje, kakršno omenjajo zdravniki. Šlo je za državno nasilje nad lastnimi ljudmi, za množico nezakonito izrečenih kazni in še za druge oblike prav tako nezakonitega nasilja, proti čemur se ne spominjam niti enega usklajenega protesta zdravniške skupnosti.
Pri opominjanju na te dogodke ne gre za maščevalnost ali privoščljivost, s čimer bi pospremljali nasilne, čeprav večinoma le žaljive izpade pacientov. Gre za opozarjanje na parcialno občutljivost zlasti zdravniške zbornice. Ob tej zadnji pobudi pa je upati vsaj to, da preostalo medicinsko osebje v predlogu novega zakona ni uporabljeno le za dosego te domnevne koristi in da bodo ti ljudje, prepogosto zanemarjeni, odrinjeni in postavljeni na »ustrezno« mesto v zdravniški hierarhiji, odslej ne glede na uspeh te pobude deležni primernejšega odnosa in spoštovanja.
