Razčistimo osnovni nesporazum. Pred enajstimi meseci volilci nismo dali glasu reformam. Pred manj kot letom dni nismo tehtali programov in se potem odločali. Še manj razglabljali o genialnosti in brihtnosti posameznikov. In zagotovo nismo dali glasu vsem tistim, ki se zdaj drenjajo tam pri vrhu.
Dali smo glas spremembam. Pa še to eni sami spremembi. Spremembi oblastnikov. Odločni ne je bil namenjen Janezu Janši in njegovi ekipi. V prvi vrsti Zdravku Počivalšku in Mateju Toninu. Odločni ne je bil namenjen Alešu Hojsu in njegovemu represivnemu aparatu. Brezosebnim robokopom na prvem mestu. Odločni ne je bil ne nazadnje namenjen arogantnemu Vasku Simonitiju. Ministru, ki je iz kulture delal propagando in iz nacionalke strankarski bilten.
V bistvu smo dali glas spremembi, ki naj nas pusti na miru. Osnovno sporočilo je bilo v nekem smislu paradoksalno. Da, hočemo spremembo, vendar se me ta sprememba ne sme dotikati. Bil je to vpijoči glas, ki je zahteval avtonomijo in svobodo. Preprosto smo glasovali zato, da se oblast neha vtikati v mene, mi strašiti, mi groziti, me špricati z vodnimi topovi in v mene metati solzivec. Glasovali smo zato, da se nenormalnost vrne nazaj v normalnost. Da ustavimo nevarno drsenje v avtokracijo.
Glasovali smo tudi zato, da spet dobimo oblast, ki razume glas ljudstva, ki razume civilno družbo, in oblast, ki razume kritiko. Oblast, ki se ne boji ogledala. Z ogledali je vedno problem. Težko jim je verjeti in težko se sprijaznimo z videnim. Zlasti če delamo nonstop vsak dan, sedem dni v tednu, ne spimo in nimamo nobenega časa več zase. Ljudstvo pa nehvaležno udari po nas s kritiko kar tako.
Načelno se vedno zgodi isti nesporazum. Ljudstvo je prepričano, da oblast spi na lovorikah.
Vodenje države je kot ledena gora. Mi smrtniki vidimo le vrh, vse drugo se dogaja pod gladino. Ker nam oblast pač ne sme dovoliti, da vidimo tisto pod gladino, smo razočarani. Logično, da nam politika ne pusti vpogleda v zakulisje, kjer se trguje, kšefta, kurba in igra različne vloge. Staro reklo, da je še vsakega oblast malo opila, da je vsak fasal malo višinske bolezni in začel verjeti v svojo nepogrešljivost, je rezultat te ledene gore.
Torej, zakaj si ljudstvo v bistvu ne želi reform in sprememb? Preprosto zato, ker je v principu nostalgično. Joka za starimi časi, lepimi trenutki in si ne želi, da mu kdo poruši njegov svet. Naj se ljudstvo še tako pritožuje, zadaj je vedno sistem, v katerem se znajde. Zgradi si svoja gnezda, svoja mini omrežja in načine, kako recimo državo prinesti okoli. Za kakšen dodatek ali socialni transfer. Ali pa vsaj za bolniško. Ali pa kakšno nakazilo v tujino, da se optimizira davke. Skratka, želja po starem ne pomeni reforme.
Prav v tej luči lahko razumemo stalno napovedovanje različnih reform, ki pa so vedno premaknjene malo v prihodnost. Eno stalno odlaganje, tehtanje, ugotavljanje, da čas še ni pravi, okoliščine nam ne gredo v prid, globalna situacija nas blokira in nič ne bo narobe, če še malo počakamo. To je v bistvu ena od dveh bazičnih strategij sodobnih menedžerjev. To je strategija korenja, ki je na palici, ki jo nosi osel na glavi. Teče za korenjem, ki je ves čas enako oddaljeno od njega. Teče, teče, teče in nikoli ne dobi tistega korenja. V podjetjih se to sliši približno takole: še malo potrpite, jutri bo bolje, nagrade bodo naslednji mesec, letos ne moremo izplačati uspešnosti, vendar bomo to storili naslednje leto, od novega leta bo vse drugače in vaše želje bomo upoštevali. Ne danes, ampak enkrat v prihodnosti. Bistvo takšnega vodenja je stalno obljubljanje. Vse je tako rekoč za vogalom. Na dosegu roke, ampak realno kilometre stran.
Druga strategija je strategija ožemanja limone. Limono se stiska tudi takrat, ko je že čisto suha. Vedno se izcedi vsaj še ena kaplja. V podjetjih tako slišimo besede: dajmo stisniti tole ta teden, vem, da zmorete, imamo še rezerve, vsak ima še skriti potencial in lepo je biti predan svojemu podjetju.
Teorija in praksa nas učita, da spremembe uspejo le, če ni alternative. Ko nekaj moramo, pa si tega ne želimo. Ko imamo nož na grlu ali cev pištole na glavi. Ko smo dobesedno vrženi v njih. Pred grožnjo trojke smo bili pred desetimi leti pripravljeni sprejeti in spremeniti vse. Tudi prodati še zadnjo skupno državno srebrnino z letalsko družbo na čelu. Mešetarjem napol zastonj dati v roke svoje ponose, da so si lahko oni optimizirali dobičke.
Mark Twain je dejal, da si v bistvu le eden želi spremembe. To je dojenček, da se mu zamenja plenico. In te želje ne zna povedati. Morda smo tudi državljani na trenutke dojenčki, ki nam nekaj smrdi, nam je malo neudobno, vendar tega ne znamo artikulirati. Radi pa artikuliramo svoje nezadovoljstvo, svoje nasprotovanje in svojo kritiko.
Ocena, kaj smo dobili v tega tri četrt leta, je stvar vsakega posameznika. Če se pogovori začenjajo z besedami, ali koga poznaš tam pri Svobodi, ali si dobro zapisan pri tisti in tisti, pa to ni ravno dobra popotnica za spremembo, ki smo jo izvolili. Ker misel, da so vsi isti, se prehitro zavleče v vsakega od nas ...
