Vtis je, da imajo aktualni snovalci slovenske energetske politike vizijo, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena predvsem po zaslugi zmanjšanja porabe energije v gospodarstvu oziroma odmrtja slovenske energetsko intenzivne industrije. Vsaj tako izhaja iz projekcij porabe energije v nacionalnem energetsko-podnebnem načrtu (NEPN) in izjav nekaterih predstavnikov vlade in vodilnih svetovalcev, da bo energija v Sloveniji predraga za industrijo. Poglejmo, ali je to res in kaj bi to zaprtje industrije pomenilo za Slovenijo.
Obstoječi scenariji v noveliranem NEPN eksplicitno predvidevajo deindustrializacijo slovenskega gospodarstva s povečanjem obsega industrijske proizvodnje do leta 2050 le za 20 do 30 odstotkov, medtem ko naj bi se BDP predvidoma povečal za 79 odstotkov. To pomeni, da naj bi se sedanji 25-odstotni delež industrije v BDP do leta 2050 skrčil za dobro tretjino. Do krčenja naj bi prišlo pri energetsko intenzivnih panogah.
Poraba energije (električne in toplotne ter zemeljskega plina) je v slovenskem gospodarstvu močno koncentrirana. Kar 60 do 70 odstotkov vse porabljene električne in toplotne energije ter zemeljskega plina je porabljene v šestih najbolj energetsko intenzivnih panogah (kovinska, papirna, gumarska, nekovinska, kemična industrija ter industrija kovinskih izdelkov). Po zadnjih podatkih je v šestih energetsko intenzivnih panogah zaposlenih več kot 73.000 ljudi oziroma kar 28 odstotkov vseh zaposlenih v industriji. V petih industrijah materialov (brez proizvodnje končnih kovinskih izdelkov) pa je zaposlenih več kot 41.000 ljudi oziroma skoraj 16 odstotkov vseh zaposlenih v industriji. Če se komu zdi, da zaprtje te energetsko intenzivne industrije ni tako huda reč (saj vendar zapiramo umazane industrije!), naj pove, kako in s čim bo nadomestil teh 70.000 delovnih mest.
Nerodno pri zapiranju »umazane« in »energetsko potratne« industrije pa je, da gre za industrije materialov. Torej da so te industrije pomembne predvsem z vidika zagotavljanja ključnih inputov za druge dejavnosti. Zaustavitev ali zmanjšanje dejavnosti teh panog bi posledično pomenilo zaustavitev ali bistveno ohromitev delovanja večine drugih gospodarskih dejavnosti. Preostale gospodarske panoge bi morale začeti uvažati te ključne inpute. Vendar od kod?
Celotna Evropska unija je v podobnem energetskem krču, ki si ga je po eni strani zakuhala z zelo ambicioznimi podnebnimi cilji, ki v primeru naslonitve na obnovljive vire vetra in sonca prinašajo prohibitivno visoke cene električne energije. Po drugi strani si ga je zakuhala s slabo premišljenim odzivom na ukrajinsko vojno, kjer se je prek prepovedi uvoza ruskega plina kaznovala z nekajkrat višjimi cenami plina – zemeljskega in utekočinjenega. Evropa torej ne bo dobra lokacija za proizvodnjo teh ključnih materialov in jih bo treba uvažati iz držav s cenejšo energijo.
S tem pa pridemo do zanimivega paradoksa, ki se ga najbolj »zeleni« privrženci zapiranja »umazane« industrije ne zavedajo, je pa empirično dejstvo. Če zapremo domače industrije materialov, v katerih se uporablja sodobna energetsko in emisijsko varčna tehnologija, in začnemo te materiale kupovati v »tretjih državah«, denimo na Kitajskem, kjer je tehnologija manj čista in tudi proizvodnja energije bolj umazana, dejansko dosežemo nasprotno od našega primarnega cilja – globalni izpusti CO2 in drugih toplogrednih plinov se zaradi tega povečajo in ne zmanjšajo. Tipičen primer je letošnji uvoz primarnega aluminija, ki ga v Talumu potrebujejo za primešavanje recikliranemu aluminiju. Ta uvoženi aluminij iz Kitajske ima petkrat večji ogljični odtis, kot če bi ga v Talumu sami proizvajali z elektrolizo.
Pridemo pa še do enega, tokrat strateško-političnega paradoksa. Evropska komisija je razglasila, da želi doseči strateško avtonomijo glede nekaterih ključnih tehnologij in materialov. Predsednica evropske komisije (EK) je pompozno izjavila: »Poskrbimo, da bo prihodnost naše industrije ustvarjena v Evropi!« In napovedala spodbude za investicije v različnih programih. No, ko je EK naredila pregled strukture trga pri teh tehnologijah in materialih, je ugotovila, da Kitajska povsod prednjači. Kako bo Evropa avtonomna pri proizvodnji solarnih panelov, ki so ključ do evropske »zelene prihodnosti« in ki jih trenutno skoraj 90 odstotkov uvozimo iz Kitajske, če pa zaradi predrage energije nimamo niti domače proizvodnje aluminija za okvirje teh panelov?
Ohranitev evropske in slovenske industrije in njun razvoj je torej temeljni kamen evropske strateške avtonomije. Torej moramo nehati javkati, da je in bo energija v Sloveniji predraga, da bi si lahko privoščili energetsko intenzivne industrije, in se namesto tega vprašati, na kakšen način in s katerimi ukrepi bomo dosegli konkurenčne cene energije. Francija to počne tako, da francoski industriji omogoča nakup električne (jedrske) energije blizu proizvodne cene. Nemčija je prav tako omejila cene električne energije za svojo industrijo, vendar to pomeni trajno visoke stroške za subvencije.
V Sloveniji moramo zagotoviti trajno nizke cene električne energije, ki ne bodo potrebovale subvencij, torej z gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem in hidroelektrarn na srednji Savi in Muri. S tem bomo istočasno zagotovili tudi poceni energijo za proizvodnjo vodika, s katerim bomo zamenjali zemeljski plin v industriji in plinskih elektrarnah.
Na tak način bi z eno potezo dosegli tri cilje: dovolj energije po konkurenčnih cenah, razogljičenje proizvodnje energije in industrije ter ohranitev in razvoj industrij strateških materialov.
