Ko mi je biologinja Tatjana le nekaj dni prej po telefonu razlagala, da imam v svojem gozdu zagotovo vidro, sem bila vzhičena, a precej nejeverna. Krastače, netopirji in žolne, to že, a vidra? V naših krajih? Kje pa! Potem pa nas je ornitolog Robi odpeljal na nočni sprehod, da bi slišali mladičke sove uharice, pri opuščeni kmetiji niže v dolini smo občudovali štorklje, gnezdo smrdokavre in v nizkem letu celo videli lesno sovo, med vračanjem domov se je nad nami razprostrla mlečna cesta in neki bober je presodil, da se za en droben, čisto droben hip lahko pusti ujeti mojim in Evinim očem.

Bilo je zdravilno.