Ko mi je biologinja Tatjana le nekaj dni prej po telefonu razlagala, da imam v svojem gozdu zagotovo vidro, sem bila vzhičena, a precej nejeverna. Krastače, netopirji in žolne, to že, a vidra? V naših krajih? Kje pa! Potem pa nas je ornitolog Robi odpeljal na nočni sprehod, da bi slišali mladičke sove uharice, pri opuščeni kmetiji niže v dolini smo občudovali štorklje, gnezdo smrdokavre in v nizkem letu celo videli lesno sovo, med vračanjem domov se je nad nami razprostrla mlečna cesta in neki bober je presodil, da se za en droben, čisto droben hip lahko pusti ujeti mojim in Evinim očem.

Bilo je zdravilno.

Dva večera prej, v petek, sta na naši kmetiji severni veter, podoben orkanu, in neukrotljiv dež s koreninami vred izruvala in podrla pet mladih sliv, polnih krasnih sadežev; prva drevesa, ki sem jih nasadila, ko sem pred osmimi leti prevzela kmetijo. Letošnja je bila njihova prva zares rodna sezona, le še teden dni, pa bi bili sadeži polno zreli, godni za zvrhane kozarce kompotov in marmelad. Malo više v sadovnjaku je neurje prelomilo naše največje drevo, staro jablano grafenštajn, prav tako polno malodane zrelih sadežev, in še malo više drevo bobovec, čigar jabolka so še povsem nezrela, kajti gre za pozno sorto.

V gozdu je neurje prelomilo hrast, odneslo tri vrhove smrek in razčesnilo tisti čudoviti javor ob močvirju. Da je istočasno odneslo tudi pet kvadratnih metrov strehe na štali, niti ni omembe vredno, izgubo elektrike, ki traja dan ali dva, pa tako ali tako vračunamo v vsako običajno vremensko napoved, ki zgolj omeni možnost krajevnih ploh in neviht. Kakorkoli se obrne fronta, zmeraj pade kakšen vod.

Ker se ravno pogovarjamo, moram priznati, da smo eno neurje imeli tudi že prej, prejšnjo nedeljo. Veter je pihal malenkost bolj s severovzhoda in najbrž zato ni že takrat odnesel strehe s štale, je pa voda, ki jo je prinašal, v tridesetih sekundah sprala apneno fasado, ki je pred tem več kot deset let nedotaknjeno in strumno kljubovala takšnemu in drugačnemu vremenu, pa vsi vemo, da smo v zadnjih desetih letih glede vremena doživeli že marsikaj.

Prav spektakularno je, kako navadna voda v kombinaciji z navadnim gibajočim se zrakom lahko postane neprebojna kot jekleni zid in ostra kot brzostrelka in kako zmore zmrcvariti, sesekljati, stopiti in požreti vse, kar ji pride na pot pod rahlo napačnim kotom, z malenkost prešibkimi nogami. Do danes smo se že naučili, da napačnost in šibkost v takšnih trenutkih postaneta povsem novi kategoriji: vse je prešibko in napačno, nemočno in razgaljeno, »brez šans«, ko se navadna voda v navadnem zraku enkrat spremeni v hitrorezno jeklo.

Zdaj, ko to pišem, je zunaj znova začelo deževati, in bojim se, da prihaja tudi veter.

Ja.

Prišel je tudi veter.

Temu se reče oddajanje v živo: šla je še ena sliva, wangenheimova pri cesti, njeni sadeži so bili okrogli, sočni in sladki, letos oktobra bi bila stara devet let.

Mogoče se sliši obešenjaško, a upor se začne natanko tako: v nekem trenutku ne gre drugače, kot da pregledaš rane, popišeš škodo, potočiš solzo in začneš verjeti, da je takšne dneve mogoče prebroditi. Mogoče je strniti vrste, stisniti objeme, razruvane makadame z navadno lopato predelati v prevozne ceste, dvigniti izruvane slive in jih – kot šotore v preriji – zasidrati z vrvmi in močnimi rogovilami v obliki črke ipsilon. Prelomljene jablane ni mogoče zlepiti nazaj v življenje, prav tako razcepljenega javorja ali hrasta. A mogoče je krikniti od sreče, ko v potoku zagledaš bobra, in krik z vehemenco in v dobri družbi razširiti do mlečne ceste, iz katere se usujejo zvezdni utrinki: ne za želje, ampak za zahteve.

Mogoče je udejanjiti upor.

Prvega avgusta smo praznovali svetovni dan ekološkega dolga. Četrtega avgusta obletnico največje naravne nesreče v zgodovini Slovenije. Ni videti, da bi bilo življenje zaradi tega kaj drugačno. Kakšno že, tu in tam, kakšno življenje, drastično drugačno. A večina … Večina življenj gre »nemoteno« naprej.

Skrajni čas, da Odpotovanja po petdesetih letih zapojejo znova.

V nasmehu nekega dneva / Stopiš na svoje križišče / In streseš pesek iz popotnih čevljev / Nekdo te vpraša, kam hočeš / Ti skriješ utrujene noge / In poveš / Da si bil tam. […] Ptice so zaprle poletje / In dež je ustavil ceste / Nad praznim vrčem prsti napnejo strune / In spomin ti verjame / V tišini pretrgaš zaveso / In stopiš / Pred drevo, ki si ga posadil / V nasmehu nekega dneva / Da odlomiš vejo / Za na pot. (Tomaž Pengov: V nasmehu nekega dneva) x