V Afganistanu je bilo v dvajsetih letih ameriške okupacije ubitih nekaj več kot 70.000 civilistov. Izraelci so v tri četrt leta pobili več kot polovico civilistov, ki jih je združenim vojskam v Afganistanu uspelo v dvajsetih letih okupacije. Afganistanci jim niso ostali dolžni. V bojnih operacijah je bilo ubitih 1922 ameriških vojakov. Standard za razmerje žrtev so vzpostavile ameriške in evropske interventne enote. Američanom in zaveznikom je v dvajsetih letih uspelo ubiti 85.000 pripadnikov vojske talibanov. Talibani pa so ubili skoraj 80.000 pripadnikov afganistanske vojske in policije, ki so sodelovali z Američani. Kot bi se zgledovali po številkah iz leta 1945 iz Slovenije. Nekakšno ravnotežje groze je bilo vzpostavljeno.
V Gazi tega ravnotežja ni. V primerjavi z množičnimi poboji Palestincev so izraelske žrtve simbolične. Razmerje med padlimi izraelskimi vojaki in ubitimi civilisti je v Gazi ena proti 4000. Pričakovali bi, da se bodo institucije evropskih držav sramežljivo držale ob strani in počakale, da se bo vihar smrti v Gazi polegel, ter potem začele govoriti o obnovi in organizaciji seminarjev o sožitju med narodi. Takšna je običajna praksa. Pa vendar je to pot drugače. Podpora pobojem je samoumevna in navdušena.
Sodišče v Berlinu se je ta teden posvetilo vprašanju pravne podpore likvidaciji Palestincev kot naroda. To pot ne gre za dejanja. Obsodili so dvaindvajsetletno nemško državljanko iranskega rodu Avo Moajera. Na protestu proti vojni v Gazi je izrekla usodni stavek: »Od reke do morja – Palestina bo svobodna.« S tem stavkom naj bi podprla napad Hamasa 7. januarja in nasprotovala nemški dolžnosti obrambe Izraela. Sodba je izobraževalna. Genocid nad okupiranim narodom je politično sprejemljiv odgovor na lokalni napad improvizirane paravojaške milice. Uboj vodje politične organizacije, ki ji paravojaška milica pripada, na ozemlju tretje države je v najboljšem primeru deležen nekaj zaskrbljenosti zaradi morebitnih posledic. Iran že vnaprej opozarjajo, naj se ne odzove, ker bo odgovor Izraela strašen. Vendar bo deležen razumevanja in podpore zaradi zgodovinskih okoliščin, ki so prispevale k nastanku države med isto reko in morjem. Zgodovinske okoliščine so dejstvo, da so Nemci med vladavino nacizma skupaj s svojimi zavezniki pobili šest milijonov Judov, Arabci in Perzijci pa morajo za ta zločin plačati ceno v zemlji, nepremičninah in človeških žrtvah.
Do tukaj so stvari jasne. Arabci in Perzijci morajo dati mir, dokler Izrael ne realizira svojih teritorialnih ambicij na Zahodnem bregu, v Siriji in Libanonu. Vse to je razumljivo. Bližnji vzhod je bil prizorišče vseh mogočih čudežev. Da tvegaš sodni pregon, ker si ob genocidu rekel nekaj nevljudnega, pa je tudi v Nemčiji čudno. Vsak narod se mora znebiti svojih travm. Vendar je podpiranje množičnega pobijanja Arabcev nekoliko radikalna psihoterapija, ki naj bi prinesla mir nemškim dušam. Vsem drugim pa ponudi dilemo, ali naj s svojimi političnimi načrti gredo v vodo ali na vejo.
Kako smo zašli v to močvirje? Kot vsaka druga pot v pekel je tudi ta tlakovana z dobrimi željami. Mednarodna skupnost je pod modrim vodstvom Amerike in vodilnih evropskih držav hotela mir med Palestinci in Izraelci. »Vse spore naj rešujejo s pogajanji,« so vsaj od leta 1990 ponavljali vsi, od norveških in britanskih premierjev, nemških kanclerjev do francoskih predsednikov. Pogajata naj se na eni strani država, ki ima jedrske bombe, kopensko vojsko, letalstvo in mornarico ter za zaveznike ekonomsko, politično in vojaško najmočnejše države sveta, na drugi strani pa narod brez države, s poraženo paravojaško milico, pod okupacijo države, s katero se pogaja, njen edini zaveznik pa je Sadam Husein. Fantje s kamenjem v roki proti oklepnim brigadam. Pa vendar je bil rezultat pogajanj mir. Potrebam mednarodne skupnost prilagojeni mir. Izrael je ohranil vojaške postojanke in naraščajoče naselbine od reke Jordan do Sredozemskega morja. Vojaško, politično in ekonomsko je nadzoroval meje, morje, nebo in gibanje. Izraelci so dobili večno pravico naselitve na Zahodnem bregu. Palestinci niso imeli prostega vstopa v Jeruzalem ali kam drugam, begunci se niso smeli vrniti v kraje, od koder so bili pregnani in morali so se odpovedati vsem oblikam nasilja. Temu so rekli mir in obljuba življenja v dveh državah.
To norost je Evropa sprejela kot civilizirano rešitev konflikta. Pustimo Ameriko, oni so druga civilizacija. Vse to se da razumeti. To, da si obsojen na evropskem sodišču, ker se ti genocid ne zdi dobra ideja za dosego svetovnega miru, pa je v krščanskih jezikih težko razumeti. Treba je znati nemško.
