To bo ključna usmeritev letošnjega leta za večino Evropejcev. Po zaustavitvi dobav večine ruskega plina, razen delno prek Ukrajine in Turčije, je ključno vprašanje, koliko časa lahko zdržijo dvomesečne rezerve plina v skladiščih ter povečane količine dobav utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). To pa je v največji meri odvisno od temperatur to zimo ter prostovoljnega zmanjšanja porabe plina.
Evropske države niso vse v enakem položaju. V najtežjem položaju so srednjeevropske države z Nemčijo in Italijo, ki imata močno industrijo, na čelu, saj so od 50- do 100-odstotno odvisne od dobav ruskega plina. Španija, Portugalska in Velika Britanija večji delež plina dobivajo v obliki UZP, Nizozemska ima poleg tega lastna nahajališča plina, medtem ko Francija večino plina dobi iz Alžirije in je njena odvisnost od ruskega plina zgolj četrtinska.
Poglejmo podatke, kako dobro so se države pripravile na zimo in kakšne učinke lahko pričakujemo. Podatki Bloomberga razkrivajo, kako izdatno se Evropa oskrbuje z ruskim naravnim plinom prek štirih plinovodov. Decembra lani, na vrhuncu kurilne sezone, je prek najbolj izdatnega vira, Severnega toka 1, v Evropo dnevno prihajalo 156 milijonov kubičnih metrov ruskega plina, prek ukrajinskega plinovoda okoli 110, prek plinovoda Jamal do Poljske 37 in prek Turškega toka 40. Skupaj torej okoli 340 milijonov kubičnih metrov dnevno.
Po poljskem zaprtju plinovoda Jamal, ukrajinskem zaprtju enega kraka plinovoda in dokončnem zaprtju Severnega toka 1 septembra v Evropo dobivamo le še od 70 do 80 milijonov kubičnih metrov ruskega plina. Če optimistično predpostavimo, da bo letošnja zima enako mila kot lani, ko je bila poraba plina za 10 do 15 odstotkov manjša kot prejšnja leta, bo izpad plina okoli 260 milijonov kubičnih metrov.
Kot kažejo podatki, je septembra lani v severozahodno Evropo prihajalo okoli 60 milijonov kubičnih metrov UZP, septembra letos pa okoli 200. To kaže na približno polovično nadomestitev izpada ruskega plina. Del dodatnih količin plina je šel seveda v skladišča, ki so se letos napolnila bolj kot lani in so po podatkih Bloomberga več kot 90-odstotno polna. Toda plinska skladišča so namenjena pokrivanju dodatne porabe, ki se v času kurilne sezone poveča za 100 do 150 odstotkov. Skladiščne zaloge zadostujejo za okoli dva meseca, če ni dodatnih pritokov plina.
Kaj se zgodi, če se ustavi dobava ruskega plina tudi prek Ukrajine in Turčije? To pomeni dnevno okoli 200 milijonov kubičnih metrov ruskega plina manj kot lani oziroma da bi posameznim državam zmanjkalo od 40 do 50 odstotkov običajnih količin plina v času kurilne sezone. V primeru hladnejše zime pa se manko plina poveča še za 10 do 15 odstotkov. Ta manko je seveda mogoče nadoknaditi le na tri načine: z dodatnimi dobavami UZP in plina iz Alžirije, s prostovoljnim varčevanjem ali z redukcijami dobav plina nezaščitenim odjemalcem (industriji).
Analiza analitikov pri Evropskem mehanizmu za stabilnost (ESM) kaže, da bi popolna prekinitev oskrbe z ruskim plinom od avgusta letos naprej izčrpala skladiščne zaloge do konca leta 2022 in da bi bile v nekaterih državah (Nemčija, Belgija, Italija, Avstrija) potrebne redukcije plina v začetku leta 2023. Poraba plina v Nemčiji bi se morala zmanjšati za približno 40 odstotkov pod običajno raven.
Kakšni bodo učinki prostovoljnega zmanjšanja porabe ali redukcij plina? Moje modelske ocene kažejo, da polovično zmanjšanje dobave plina industriji za obdobje enega meseca pomeni izpad BDP v višini okoli 1 odstotka. To je skladno z modelskimi ocenami Bloomberga. Te kažejo, da bi v primeru, da bi bilo treba zaradi pomanjkanja plina zapreti dobave nekaterim največjim industrijskim podjetjem, to pomenilo izpad BDP v Evropi za 1 odstotek. Najbolj prizadete naj bi bile države srednje Evrope in Italija, kjer bi BDP upadel za 3 (Češka in Italija) do 6 odstotkov (Madžarska). V Nemčiji in Franciji bi BDP lahko upadel za 2 odstotka. Najbolj odporne so skandinavske države, ki imajo manj energetsko intenzivne industrije in so manj odvisne od ruskega plina.
Ocene analitikov ESM kažejo na še nekoliko večje negativne učinke. Če bi energetsko intenzivni sektorji morali zmanjšati proizvodnjo, bi se BDP evrskega območja zmanjšal za 1,7 odstotka pod referenčno vrednost za 2023. Dve izmed največjih gospodarstev v evrskem območju, Nemčija in Italija, pa bi utrpeli padec za približno 2,5 odstotka pod referenčno vrednost. Podobne ocene je objavila tudi ECB, kjer so simulirali učinek zapiranja dela industrije zaradi visokih cen energentov in drugih negativnih vplivov. V primeru ohranitve visokih cen energentov bi evrski BDP utrpel padec za 1,8 odstotka pod referenčno vrednost za 2023 in evrsko območje bi zapadlo v recesijo.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da so nekatere države na boljšem zaradi manjše izpostavljenosti ruskemu plinu, pa je to jalovo veselje. Čeprav v nekaterih državah ni pričakovati redukcij plina, pa bi redukcije denimo v Nemčiji zaradi trgovinske povezanosti, kot so dobavne verige, kljub temu negativno vplivale na ostale države. Francija in Španija imata na primer drugačno mešanico energetskih virov in manj odvisno od ruskega plina, vendar pa bi bili posredno podobno prizadeti kot Nemčija.
Ko pogledamo na situacijo pred nami prek številk, pridemo do paradoksa, da nam preostane samo molitev za milo zimo. Glede na to, da bodo evropske države nadaljevale sankcije proti Rusiji ne glede na ceno, nas samo mila zima lahko reši pred redukcijami in recesijo. Očitno nam preostane samo še molitev, saj bodo tudi naslednje zime podobno problematične.
