»Z bolniki nimamo nikakršnih problemov. Z njimi se z lahkoto dogovarjamo. Bolnikovi bližnji? O, ti pa so težki, z njimi se res ne da.« Zdravstveni delavci pogosto vidimo bolnikove bližnje kot večni vir konfliktov, parajo nam živce. Celo na izobraževanjih nam predavatelji včasih svetujejo: »Naša skrb so bolniki. Z njimi se moramo dogovarjati. Bolnikovi bližnji nimajo kaj iskati v našem odnosu z bolnikom.«
Se zdravstveni delavci lažje sporazumevamo z bolniki, ker so zaradi bolezni pogosto nemočni? Ali pri sporazumevanju z bolniki zlorabljamo za odnos bolnik – zdravstveno osebje značilno neravnovesje moči (zdravstveno osebje ima informacije, znanje in veščine, kako se spoprijemati z boleznijo)? Primanjkuje zdravstvenemu osebju veščin sporazumevanja, da bi se uspešneje sporazumevali tudi z bolnikovimi bližnjimi? Ali pa smo zdravstveno osebje preprosto prepričani, da so bolnikovi bližnji le nepotreben in nebodigatreba partner pri zdravstveni oskrbi bolnika?
Bolnikovi bližnji smo bolnikovi starši, hčere, sinovi, bratje, sestre ali prijatelji, tudi ko je bolnik v oskrbi zdravstvenih delavcev. Besedne zveze – smo bolnikovi starši, smo bolnikove hčere, smo bolnikovi sinovi … – jasno opredeljujejo, da pripadamo bolniku, smo »del« njega, smo njegovi. Dobro ga poznamo. Tudi medicinski etiki se zavedajo pomena medsebojne povezanosti bližnjih. Ljudje živimo v skupnostih (na primer v družini), zato pomembnih odločitev pogosto ne sprejemamo povsem samostojno, o odločitvah se posvetujemo z bližnjimi. Ne odločamo se povsem avtonomno, svojo avtonomijo povezujemo z bližnjimi (govorimo o avtonomiji odnosov). Bližnji poznamo svojega obolelega družinskega člana, poznamo njegove vrednote, še več, smo del njegove avtonomije, zato se smemo odločati zanj, ko se sam ne zmore. Zdravstveni delavci, ki se zavedajo pomena odnosov, bolnikovih bližnjih ne vidijo kot nebodigatreba tretjega deležnika v odnosu bolnik – zdravstveno osebje. Bolnikove bližnje kot zlata vrednega deležnika vključujejo v soodločanje o bolnikovi oskrbi. Le s pomočjo bližnjih lahko nemočnemu bolniku nudimo oskrbo v skladu z njegovimi vrednotami in v skladu z vrednotami njegove družine (k bolniku/bolnikovi družini usmerjena oskrba).
»Šola mora biti poseben, 'posvečen svet', namenjen učencem in strokovnim delavcem. Vsi drugi naj bodo zgolj podporne službe ali obiskovalci,« je zapisala v odprtem pismu skupina osnovnošolskih ravnateljev iz Ljubljane in okolice. Zaradi vse večjega škodljivega vpliva agresivnih in egocentričnih staršev predlagajo omejitev vpliva in vmešavanja staršev v strokovno delo. Všečno, a poenostavljeno razmišljanje. Smo opazili, da je agresija eskalirala v obdobju po epidemiji, ko smo bili bolnikovi bližnji in starši otrok prisilno povsem »odcepljeni« od naših šibkejših članov? Pričakujemo, da si bomo zdravstveni delavci in učitelji z izločitvijo tretjega deležnika priskrbeli mir? Motimo se. Izključeni tretji deležnik bo znova in znova vir konfliktov. Zapravili bomo še zadnji kanček zaupanja, ki nam je morda še ostal.
Učitelji si bodo zapravljeno zaupanje lahko povrnili le sami. Najprej z zavezo strokovnosti, ne navodilom, ki jih prejemajo od nadrejenih. Strokovna avtonomija jim to omogoča. Spoznanja, da digitalna tehnologija slabo vpliva na razvoj šolarjevih možganov, so zadosten razlog, da prepovejo uporabo mobilnih telefonov in e-tehnologije v šolah. Informiranje staršev lahko poteka prek beležk in na pogovornih urah. Ugotovitev, da gibalne sposobnosti otrok upadajo (in s tem razvoj možganov), omogoča strokovno odločitev, da učitelji eno uro pouka, ki je namenjena drugim predmetom, vsak dan namenijo tekanju in gibanju v bližnjem parku. Nacionalno preverjanje znanja ne koristi nikomur: šolarje po nepotrebnem obremenjuje, učiteljem ni pokazatelj kakovosti izobraževanja, saj preverjanja učenci ne jemljejo resno; ravno nasprotno, slabi rezultati mečejo senco na delo učiteljev. Zakaj učitelji vztrajajo z nacionalnim preverjanjem znanja? Kritično mišljenje vključuje tudi vrednotenje smiselnosti že obstoječih pravil. Učitelji bi z nesodelovanjem pri nacionalnem preverjanju znanja na preprost način približali učencem veščino kritičnega mišljenja. Saj tudi ljubljanski ravnatelji v odprtem pismu ugotavljajo, da v šolah primanjkuje kritičnega mišljenja.
Učitelji bodo drugi pomemben korak za ponovno pridobivanje zaupanja naredili z okrepljenim sodelovanjem s starši – nebodigatreba tretjim deležnikom. Starši, želimo ali ne, spadamo k otrokom. Poznamo njihove vrline in slabosti, zato bi morali biti pomemben partner pri zagotavljanju kakovostnega vzgojno-izobraževalnega procesa v šolah. S pomočjo staršev učitelji ne bodo več učitelji tropa ovčic, postali bodo učitelji skupine posameznikov, skupine različnih osebnosti. Le s pomočjo staršev bodo učitelji lahko pouk, kot želijo ravnatelji, individualizirali, usmerili k učencu. Toda pozor, starši smo laiki, pogosto se ne zavedamo naših meja v odnosu z učitelji. Meje nam morajo postaviti učitelji, oni so strokovnjaki. Na podlagi znanja in izkušenj nam morajo ponuditi možnosti, da bomo lahko skupaj izbrali najprimernejšo rešitev za našega otroka.
Živimo povezani s soljudmi, zato bomo zmeraj soočeni s tretjim deležnikom. Želimo, da bo še naprej nebodigatreba?
