Ob novici o tem, da je Jon Olav Fosse (1959), norveški pisatelj, pesnik in dramaturg, dobil Nobelovo nagrado za književnost, mi je prišlo na misel, da življenje piše romane. Res je, človek je predvsem dramatik, a redko rečemo, da življenje piše drame. Sam Fosse je v literaturo vstopil kot romanopisec s knjigo Rdeča črna leta 1983. Deset let pozneje je napisal dramo Nekdo bo prišel, bila je začetek opusa tridesetih dramskih del, ki so jih večinoma uprizorili na najprestižnejših svetovnih odrih. Je dobitnik velikega števila norveških in mednarodnih nagrad, od leta 2011 pa živi v rezidenci Groten, v kraljevi palači v Oslu, kar je čast, ki mu jo je za poseben prispevek k norveški kulturi in umetnosti izkazal norveški kralj Harald V.
Na Norveškem sicer, če ste pisec in sporočite, da imate rokopis, na razpolago dobite stanovanje v središču mesta in država vam plača stroške bivanja. Skoraj kot v Sloveniji. Šalim se, seveda. Če se založnik odloči, da bo rokopis uvrstil v svoj program, vam ni treba več skrbeti za nič. Bolje rečeno o ničemer. O Nietzscheju? Ki pravi: »Kdor ima zakaj, zaradi katerega živi, lahko shaja s skoraj katerim koli kako.« Jon Fosse, ki piše v ninorskem, enem od petih nekdanjih zahodnoskandinavskih jezikov, v svojih delih vedno išče ta »zakaj«, ker je, kot pravijo literarni odbori, njegov slog globoko prežet z neomajnim nihilizmom Samuela Becketta in niha med temo in depresijo. Kot pravi Nobelov odbor, Fosse izreka neizrekljivo, to pa je vsaj za tistega, ki to piše, ena najpomembnejših stvari v literaturi. Parafrazirajmo velikega Gottfrieda Benna po vzoru Nietzscheja, ni pomembno, kaj, ni pomembno, kako, če poznamo in če obstaja – zakaj.
V Sarajevu poteka Mednarodni gledališki festival MESS, dvainšestdeseti po vrsti. To je resna tradicija za to regijo in nujno potrebna stvar v današnjem času osiromašenih kulturnih programov. Letos je bila uvedena tudi nova praksa, dramski showroom, imenovan Dramadžiluk. Rahlo zrežirano branje dram. Pisec Almir Imširević je dal pobudo za ta program, ker večina dramskih besedil ostane neuprizorjenih, gledalci in gledališki intendanti pa se tako seznanjajo s tokovi sodobne produkcije. V okviru tega smo med drugim videli in slišali nova besedila balkanskih literarnih zvezd Biljane Srbljanović in Dejana Dukovskega, pa tudi nekatera dela drugih avtorjev. Kakor koli že, ta dnevni program je velika osvežitev, razlog, zaradi katerega to pišem, pa je pogovor ob koncu programa s temo, zakaj pisati drame.
No, ker pa je to vprašanje za milijon dolarjev, je treba povedati, da je koordinator programa poslal elektronsko sporočilo z enakim vprašanjem nekaj tednov pred festivalom – in ni dobil niti enega odgovora. Obupno. Če res obstajajo neki razlogi za kakršno koli pisanje, bi bilo to lahko povezano z osnovno človeško potrebo, da si na določen način olajšamo trenutke eksistence. Sodim v tisto majhno in pogosto prezrto skupino ljudi, ki glavno pogonsko gorivo vsake umetnosti vendarle vidi v – talentu. Kar so na okrogli mizi omenili v 75. minuti pogovora, skoraj tik pred koncem. Pravi umetniški talent se namreč upira institucionalizaciji, ker bi bil vsak pravi človek raje Homer ali Bach kot direktor katerega koli gledališča na svetu, a nismo vsi enaki. Pa tudi ta ideja o brezčasnosti lastne umetnosti je idealizirana, saj o njej na koncu vendarle odloča čas. No, samo povem. Kajti vsi imamo radi svoje in tuje verze, misli in stavke, a radi jih imamo zaradi tega, kar je v njih. In to, čeprav je podvrženo različnim preverjanjem in kontrolam kakovosti, se na koncu zreducira na eno samo vprašanje – ali to v nas, ki gledamo/beremo/poslušamo, kaj premakne, izzove ali ne? Vse ostalo ne pomeni nič, bi rekel Shakespeare. In Beckett. In Fosse. Pa tudi človek se v teh letih nekako ne počuti najbolje. Vedno ga kaj boli. Teh skoraj milijon evrov Nobelove nagrade oziroma enajst milijonov švedskih kron pa ga malce potolaži. Menda.
Ja, magičnost gledališča je to, da je skupno dejanje, da iz besed na papirju nastane kompleksna stvaritev, ki obsega nekaj disciplin, kategorij in poklicev. V tem smislu današnjo dramo prej kot kaj drugega vidim kot jazz, prekinjeno celoto sekvenc, v katerih se menjajo prizori, dialogi in tišina.
Medtem pa drame na Balkanu in tudi širše večinoma piše politika. Zadnji incident na severu Kosova, v katerem je bil ubit kosovski policijski narednik Afrik Bunjaku v izmenjavi ognja z oboroženimi Srbi, med katerimi so trije umrli, bi se lahko zgodil konec 19. stoletja: zgodovina spopadov na tem območju se začne okrog berlinskega kongresa, ko hoče Kraljevina Srbija skleniti kupčijo z Osmanskim cesarstvom, ki gre v tistem trenutku neizprosno k svojemu zatonu. Zdaj je nekoliko drugače: Srbija je izgubila Kosovo in zdi se, da se s tem nikoli ne bo sprijaznila.
Kar se omenjenega incidenta tiče, je drama potekala tako, da se je pripravljala v Srbiji, da jo je pripravljal sam vrh državne oblasti in varnosti in da se bodo, kot kaže, takšne prakse nadaljevale. Napadalci so bili ubiti, eden od njih pa je bil telesni stražar obrambnega ministra in vodje varnostno-obveščevalne službe.
Drame se namreč običajno dogajajo okrog meja. Bolečine ali ozemlja.
