'Spoštovani gospod profesor, vljudno vas vabimo na 40. obletnico mature. Veseli bomo ponovnega srečanja in skupnega obujanja naših gimnazijskih časov. Vaši dijaki in dijakinje.« Takšna vabila pogosto prihajajo na moj naslov v juniju, zato mu včasih rečem kar mesec obletnic. Vsako vabilo me že ob prejemu vrne v čas, ko smo bili vsi precej mlajši in v nekem drugem svetu.
Posebej mi je ostalo v spominu vabilo na petinpetdeseto obletnico mature, na katero sem bil kot ravnatelj povabljen pred leti in sem se je z veseljem udeležil. Udeleženci so se zbrali v šoli in z velikim zanimanjem prisluhnili moji predstavitvi šole, ki je bila od njihovega obiskovanja kakopak že temeljito obnovljena. Ko so me zaprosili za vpogled v prostore in ponovno sedenje v svoji bivši učilnici, sem jim z veseljem ustregel. Ko so se posedli v svoje klopi, se je v trenutku zgodila preobrazba. Naenkrat so bili ponovno stari osemnajst let in so se klicali po svojih vzdevkih iz tistih časov. Vsak je ponovno dobil vlogo kot pred petinpetdesetimi leti, ne glede na to, kakšna je bila njegova kasnejša življenjska vloga in pozicija.
Ugledni univerzitetni profesor je ponovno postal Tarzan, ugledna zdravnica je postala Merlinka, ugledni inženir je postal Šrauf itd. Na dan so prišle številne njihove »neumnosti«, ki so jih bili počenjali. Ob obujanju spominov nanje so pri tem ponovno neskončno uživali. Tako so mi s ponosom predstavili razrednega »korektorja«. Pomislil sem, da gre za igralca odbojke s specifično pozicijo in vlogo, ampak sem se seveda uštel. Njihov »korektor« je sedel v prvi klopi pri katedru in je v času profesorjevega sprehoda po razredu vzel redovalnico in sošolcem, ki so potrebovali dobre ocene, te tudi vpisal. Ker se je to dogajalo v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, si lahko le predstavljamo posledice, ki bi, če bi ga dobili, doletele »korektorja«.
Ko sem jih za določen čas pustil same v razredu, so postajali zmeraj bolj glasni – kot med odmori v gimnazijskem času – in pozivi razrednemu predsedniku, naj vendar naredi mir, so imeli nasprotni učinek. Po (do)končni umiritvi so se zahvalili za ogled in skupaj smo le odšli na kosilo.
Druga generacija mi je na obletnici povedala, da so pri enem izmed profesorjev javili, ko je ta preverjal prisotnost v razredu, da manjkajo sledeči dijaki: Slavnić, Kićanović, Dalipagić, Čosić in Simonović. Za tiste, ki jih ne poznajo: gre za celotno prvo peterko takratne izjemne jugoslovanske košarkarske generacije. Rezultat? Profesorica jih je ne le vpisala, temveč v dnevnik dopisala komentar, da navedeni dijaki preveč manjkajo in naj jim ob priliki sošolci to tudi povedo!
Podobno je na vseh drugih obletnicah, zato se ob njih zmeraj zamislim o vlogi šole. Kaj nam po tolikih letih ostane v spominu? Česa se najbolj(e) spominjamo? Kontrolnih nalog? Učenja? Mature? Seveda tudi tega, vendar nam najbolj stopijo pred oči odnosi, skupnost, solidarnost, ljubezen, smeh in veselje. To velja za vse generacije, ki so obiskovale šolo v različnih časih in sistemih, ki so imeli na šolo vsak svoj vpliv in interese.
Na to ne smejo pozabiti nosilci in izvajalci ene izmed prioritet EU in pri nas; to je digitalizacija družbe. Digitalizacija prinaša številne prednosti in poenostavlja življenje, pri čemer pa vnaša tudi mnogo večjo individualizacijo. Učenje na daljavo v času koronavirusa je dober primer, kakšne posledice lahko pouk brez žive interakcije pusti na mladih. Šele po sprostitvi ukrepov smo v celoti ugotovili in dognali, da virus še zdaleč ni samo zdravstveni, temveč v veliki meri tudi sociološki problem. Zato trenutno ni mogoče pomagati vsem mladim, ki imajo posledice in težave, saj enostavno ni dovolj strokovnih kadrov, ki bi lahko tu in zdaj pomagali mladim; niti jih ne bo mogoče v tako kratkem času izobraziti in pripraviti na delo z mladimi s težavami.
Digitalizacija bo prinesla velike spremembe v odnosih. Zato je nujno, da ob uvajanju predvidimo njihov vpliv na družbo – predvsem na mlade. Digitalizacija ne sme biti v izključni domeni informatikov in mora vključiti ustrezne strokovnjake z različnih področij družboslovja in humanistike, da se tako ne bodo ponovile težave, ki jih je mladim prinesla korona. Razdeliti mladim bone za nakup računalniške opreme je najlažje; potreben bo celovit pristop. Upam, da se snovalci in nosilci digitalizacije tega zavedajo in se nam ne bo ponovila zgodba s korono.
Obletnice matur so mi omogočile še en razmislek. Preden sem odšel na obletnice, sem za obuditev imen in priimkov pregledal razredne dnevnike in redovalnice. V oči zbodeta izostajanje dijakov in njihove ocene. Ko sem primerjal izostanke generacij izpred petdesetih let z današnjimi, je primerjava praktično nemogoča, saj so današnje generacije bistveno bolj »bolehne« kljub višjemu standardu, le da vlogo zdravnikov odigrajo starši, ki ocenijo počutje svojih otrok in (na)pišejo opravičila. Pregled ocen prav tako pokaže izrazit skokovit porast (naj)boljših ocen, kar velja tudi za osnovno šolo. Oboje zahteva resen premislek, saj takšno ravnanje mladim daje napačna sporočila in povzroči krut trk z realnostjo po zaključku šolanja.
Jutri me čaka štirideseta obletnica mature vseh razredov, med njimi bo tudi moj 4. G. Ponovno se bomo srečali in obudili spomine na mladost, ki se bo vrnila za en večer, ko bodo pozabljene vloge, ki jih igramo in doživljamo vsak dan že leta. Spet se bomo srečali s Tarzani. Merlinkami. Šraufi. Analogno. Z analognimi spomini.
