Slovenija namreč kot puščava vode potrebuje stranko, ki se (končno) zaveda »aktualnih izzivov«. Sedanja koalicija z vladajočo Svobodo na čelu se jih namreč evidentno ne. Vsaj ne na področju zdravstva in izobraževanja, kjer tonemo s hitrostjo nesrečne Estonie, predsednik vlade pa namesto rešiteljev namešča pogrebnike.
V SD, bi torej lahko sklepali iz omenjenega sporočila, vedo, s kakšnimi stiskami se ukvarjajo delavci, mladi, številni prekarci med njimi, prepuščeni na milost in nemilost delodajalcem, ki zahtevajo zase vse večji del ustvarjene vrednosti, in državi, ki je »pozabila«, da morajo študentje tudi jesti in stanovati. Navsezadnje, kdo, če ne socialdemokrati, ki so po teoriji zavezani ustvarjanju blaginje za vse, ve, kaj občuti in pričakuje socialdemokratsko volilno telo.
A spodbudnim piarovskim zagotovilom je sledil mrzel tuš politične realnosti. Iz udarne novice, s katero se je nadaljevalo sporočilo za javnost in ki naj bi vzradostila socialdemokratsko volilno telo, ob najboljši volji ni bilo mogoče razbrati, da so v SD osredotočeni na »aktualne izzive« časa. Bolj kot kruh jih očitno zanimajo igre.
Sporočili so namreč, da je ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport – ki ga vodi predsednik SD Matjaž Han – namenilo dobrih 50 milijonov evrov za sofinanciranje športne infrastrukture. Z njimi naj bi podprli 77 investicij v zunanjo športno infrastrukturo in 64 investicij v športne objekte po vsej Sloveniji. Skupna vrednost vseh potrjenih objektov, je še poudaril minister Han, znaša 176,1 milijona evrov. Juhej.
Seveda ni nič narobe, če vlagamo v šport. Zdravo telo in zdrav duh pašeta skupaj. A gre za vprašanje prioritet in temeljne orientacije socialdemokracije, za agendo ukrepov in vizij, s katerimi stranka uresničuje ključne politične cilje, in za – oglušujoč molk ob realnih stiskah ljudi iz socialdemokratske volilne baze. Hvaljenje z radodarno podprto športno infrastrukturo daje misliti, da je politična elita gluha za realne potrebe ljudi.
Po podatkih Študentske organizacije Slovenije je v državi 12.149 mest za subvencionirano bivanje študentov; teh je 80.000. Po različnih ocenah zastopnikov študentov manjka od 4000 do 10.000 študentskih postelj. V Ljubljani, kjer si najem spodobnega stanovanja lahko privoščijo le še sinovi in hčere vrhnjega srednjega razreda, bi, beremo te dni v medijih, takoj potrebovali vsaj tisoč postelj, skoraj toliko tudi na Obali. Za povrhu študentske domove prenavljajo. Po polževo. To pa pomeni, da je postelj na voljo še manj in da nanje študentje, ki izpolnjujejo cenzus za bivanje v njih, čakajo dolge mesece. Nadalje, zadnji študentski dom so v Ljubljani zgradili pred skoraj dvajsetimi leti, dom na Roški cesti, kjer so se postopki začeli leta 2020, v času Janševe vlade torej, naj bi končali šele čez dve leti. Gradili ga bodo torej pravljično – dolgih sedem let. V njem naj bilo sicer na voljo okoli 380 postelj, a to bo kaplja v morje stisk. Prihajajo namreč številčnejše generacije študentov. Ne glede na to bomo težkih 50 milijonov evrov namenili za športne objekte. Ko brcneš žogo, udariš v boksarsko vrečo ali tečeš po atletskem stadionu med vzklikanjem množice, pač ne misliš več na to, da ti je najemodajalec že desetič obljubil, da bo popravil pipo in postrgal plesen s stropa. Ali na to, kje boš dobil dodaten denar za novo povišanje stroškov.
Ali si kdo od socialdemokratskih politikov, kolikor jih še premoremo v tej državi, sploh zastavlja vprašanje, kaj to pravzaprav pomeni ne samo za obupane študente, ampak za družbo nasploh? Kaj pravzaprav pomenijo vrednote enakosti in država blaginje za vse? Če se morajo študentje dolge ure voziti na predavanja ali redno delati, da lahko plačajo stroške bivanja – po anketi Sindikata mladi plus deset odstotkov študentov delavcev dela več kot 40 ur, četrtina pa od 21 do 30 ur na teden – je namreč jasno, da bodo v povprečju manj uspešno študirali, manj brali, manj se razgledovali po svetu, manj sodelovali v študentskih aktivnostih. Izobrazba, ki je skoraj edini vzvod za prehajanje razrednih meja, socialno mobilnost torej, bo tako v še večji meri rezervirana za tiste, katerih starši zmorejo vrtoglave zneske za študij svojih otrok. Študiji, ki trajajo dlje, recimo študij medicine, ali pa je zanje manj povpraševanja na trgu, recimo za diplomante politologije, bodo še bolj elitni, kot so že. Ker se zanje otroci delavcev, samohranilk, nižjega srednjega sloja ne bodo odločali. Bo pa zdravniška elita imela komu zapustiti zasebne klinike in ordinacije, poleg jaht in vil za tri milijone. Eno takšnih pravkar prodaja v Švico izseljeni slovenski ortoped, med drugim ustanovitelj zasebnega zdravstvenega zavoda Artros, kjer prek espejev delajo redno zaposleni v javnem zdravstvu. Grozi nam torej, da bomo ob oportunosti, inertnosti in nesposobnosti levice, da preokrene škodljive trende, iz razredne počasi napredovali v kastno družbo, kjer bodo meje med sloji trdno zakoličene.
»Šport pripeva k zdravju, povezovanju ljudi in gradnji močne družbe,« je ob razpisu za vlaganja v športno infrastrukturo izjavil minister Han. Kaj točno je imel v mislih z »močno družbo«, ni pojasnil. Izbira pridevnika »močna« je, ker gre za socialdemokrata, vsekakor zanimiva. x
