Sanja ve, da starejše osebe v zadnjem obdobju življenja, še zlasti osebe z demenco, zaradi usihajočih miselnih sposobnosti pogosto reagirajo neprimerno in žaljivo do negovalcev. Ve, da starejše osebe v zadnjem obdobju življenja niso hudobne, da je njihovo občasno neprimerno vedenje posledica bolezni in da mora pri skrbi zanje ostati sočutna. A še tako široko srce ima meje in se lahko zlomi.
Uvodno razmišljanje poraja številna vprašanja v povezavi z oskrbo starejših oseb v zadnjem obdobju življenja. Bomo ob oskrbovanju starejših oseb res pogosto razočarani in prizadeti? Kaj je razlog protislovja, da so družine in javnost nezadovoljni z odlično oskrbo, ki jo v domovih starejših ponujajo stanovalcem? Bo v prihodnje sploh še kdo pripravljeni skrbeti za naše ostarele starše, ko sami ne bomo več zmogli?
Sanja je sočutna negovalka, rada opravlja svoje delo, a je ujetnica maligne družbene psihologije. »Bernarda, še dve žlički, za moč, da ne obležite. Bernarda, no, kaj bo rekla hči, ko ji povem, da tudi danes niste skoraj nič pojedli za kosilo,« je Sanja prijazno spodbujala Bernardo. Sanja je želela, da bi Bernarda pojedla čim več, saj vsi vemo, da brez hrane ni življenja. Bernarda, ki so ji pohajale moči in ni imela apetita, pa si je želela le počitka. Sanja, obremenjena z mislijo, kako spraviti čim več vsebine krožnika v Bernardin želodec, ni pomislila, da z Bernardo ravna kot z majhnim otrokom (da uporablja pomanjševalnice – žlička namesto žlica), da ji grozi z izdajstvom hčeri, predvsem pa da Bernarde ne spoštuje, ne spoštuje njenih izbir, želje po počitku in tega, da ne želi kosila. Bi želeli biti v družbi nekoga, ki vam vselej nasprotuje in vam vsiljuje svoje poglede? Prepričan sem, da bi se mu izogibali. A Bernarda je nemočna, Sanji ne more ubežati, zato se je odločila, da z njo ne bo sodelovala in se pogovarjala, pa čeprav bi še bila sposobna skromnega sporazumevanja. Svoje interese zna zaščititi le z agresijo. Bernarda je kljub Sanjini družbi osamljena.
Maligna družbena psihologija (Kitwood) goji prepričanje, da je pri oskrbi oseb v zadnjem obdobju življenja ohranjanje življenja (tudi za vsako ceno) veliko bolj pomembno kot zagotavljanje udobja. Generator maligne družbene psihologije je človekov globoko zakoreninjen nagon po preživetju. Z njim povezan strah pred nedostojnostmi staranja, pred miselnim in gibalnim usihanjem in pred smrtjo maligno družbeno psihologijo še dodatno podžiga. Izraz maligna ne namiguje, da je oseba, ki ponuja oskrbo, zlobna, opozarja le, da omenjena psihologija slabo vpliva na naše odločitve glede oskrbe starejših oseb v zadnjem obdobju življenja, ki je zato pogosto v neskladju z njihovimi interesi in jim škodi.
Ujetniki maligne družbene psihologije smo vsi, ne le Sanja: jaz, vi, bližnji starejših oseb v zadnjem obdobju življenja, zdravstveni in socialni delavci, nevladne organizacije za zaščito pravic starejših oseb, politiki. Stanovalčevi bližnji nagovarjajo osebje, naj njihovo mamo kar se le da spodbujajo pri obrokih, četudi je brez apetita. Med epidemijo nam je bilo povsem sprejemljivo, da smo izolirali stanovalce domov starejših. Nevladne organizacije za zaščito pravic starejših oseb glasno opozarjajo na nujnost enakopravne zdravstvene oskrbe starejših.
Začnimo raje ustvarjati sočutno in spoštljivo družbeno psihologijo, ki nam bi olajšala razumevanje, da je pri oskrbi starejših oseb v zadnjem obdobju življenja veliko bolj kot ohranjanje življenja pomembno zagotavljanje udobja. Sanja ne bo imela več težav s spoštovanjem Bernarde in njenih želja. Ne bo je več silila s kosilom, tako bo Bernardi tudi dovolila, da bo, čeprav nemočna, sodelovala pri sooblikovanju njunega medsebojnega odnosa. Bernarda bo ohranjala samospoštovanje in identiteto. Ne bo osamljena, za zaščito svojih želja ne bo posegala po agresiji. Sočutna in spoštljiva družbena psihologija bo Sanji pomagala ustvariti in ohranjati pozitivno čustveno okolje, v katerem se bosta z Bernardo dobro počutili. Sanja ne bo več sočutno utrujena in ne bo izgorevala.
Ko bomo ustvarili sočutno in spoštljivo družbeno psihologijo, bodo nevladne organizacije za zaščito starejših oseb zahtevale, da starejšim osebam v zadnjem obdobju življenja zagotovimo dostop do strokovne in kakovostne paliativne oskrbe. Ob morebitni epidemiji nam bo jasno, da stanovalcev v domovih starejših ne bomo izolirali, saj z izolacijo poglabljamo njihovo osrednjo stisko, to je osamljenost, in jim povzročamo socialno smrt. Stanovalčevi bližnji bodo skupaj z osebjem domov starejših ustvarjali in vzdrževali pozitivno čustveno okolje, v katerem se bodo vsi dobro počutili. In končno bomo spoznali, da je za naše starše v domovih starejših odlično poskrbljeno.
