Ničesar ne dramatiziram. Samo gledam trende in ocenjujem sposobnost odziva evropske politične »elite« in evropske administracije. In oboje me navdaja z neizmernim strahom glede prihodnosti EU. Dolgoročni trendi so strašansko slabi, kratkoročni še slabši. V skladu s temi trendi je EU obsojena najprej na gospodarsko stagnacijo, zaton njene gospodarske in politične moči in posledično tudi, kot je opozoril Mario Draghi v poročilu o evropski (ne)konkurenčnosti, na propad njenega modela socialne države. Socialno državo je v Evropi mogoče vzdrževati zgolj ob solidno visoki gospodarski rasti, ki bi kompenzirala naraščajoče stroške, ki prihajajo s staranjem prebivalstva (za zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo).

Obeti za rast v EU pa so katastrofalno slabi. Soočeni smo z dvema makro trendoma, ki vplivata na bodočo gospodarsko rast. Prvi je trendno upadanje evropske konkurenčnosti. Glede tega je dobro sliko Evropi predstavil Draghi. EU zadnja tri desetletja trendno gospodarsko zaostaja za ZDA. Od takrat, ko se je odločila za skupni trg (leta 1993), da bi s skupnimi ekonomskimi politikami pospešila evropsko gospodarsko dinamiko in razvojno dohitela ZDA. Toda učinki so bili nasprotni. Gospodarska dinamika se je glede na ZDA še bolj upočasnila.