Prav tisti Magnifico, ki slavi ljubezen, razumevanje, strpnost in ki je za nekatere ranljive skupine, denimo za pripadnike LGBT-skupnosti ali za priseljence iz nekdanjih južnih republik, storil več kot vse slovenske vlade skupaj. In – nenazadnje – tisti Magnifico, ki se zna duhovito ponorčevati tudi iz lastne moškosti, recimo v pesmi Magnifico je peder.
Robertu Pešutu bi torej težko kar tako očitali toksično moškost ali upravičevanje nasilja nad ženskami. Kot njegova fanica verjamem, da tudi s komadom Ubit ću te ja ni imel in nima teh namenov. A kako je z nameni, vemo. Vodijo v pekel, v tem primeru predvsem za ženske.
Ubit ću te ja (Ubil te bom) je ena večjih Pešutovih uspešnic; tudi na fenomenalnem koncertu v Stanežičah jo je z njim prepevalo navdušeno triindvajsettisočglavo občinstvo. Mlado in staro, ruralno in urbano. Ko sem jih gledala, sem se, bolj retorično kot ne, spraševala, ali so pozorni na to, kaj prepevajo. Pa ali vedo, da v Srbiji moški umorijo več kot 25 žensk na leto, v Sloveniji od pet do sedem, najpogosteje po dolgih letih nasilja v družini, in da se skoraj vsak storilec zagovarja, da je moril zaradi (pre)velike ljubezni. Je legenda Magnifico kdaj pomislil na možne učinke ponarodelih verzov svojih uspešnic? Mu je zanje vseeno? Ne vem, upam, da ne.
Da obstaja korelacija med glasbo in zločinom, so leta 2002 na sojenju Justinu Barberju dokazovali ameriški tožilci. Barber – kasneje je bil obsojen na dosmrtni zapor – si je nekaj ur, preden je umoril svojo ženo, predvajal pesem skupine Guns N' Roses I used to love her but I had to kill her (Včasih sem jo ljubil, toda moral sem jo ubiti). Ni bil edini, deset let kasneje se je na še enem odmevnem sojenju za intimnopartnerski umor v ZDA izkazalo, da je bil prav ta komad zadnje, kar je poslušal storilec, preden je umoril svoje nekdanje dekle.
Obe sojenji sta le vršička ledene gore povezav med bolj ali manj subtilnimi, včasih komaj zaznavnimi medijskimi upravičevanji nasilja in konkretnimi izvedbami kaznivih dejanj z elementi nasilja. Glasba pa je le eno od področij. Sociologinja dr. Jasna Podreka, izjemna poznavalka področja femicida, na vpliv medijskih reprezentacij tovrstnega nasilja opozarja že leta. Agresija in nasilje, pravi profesorica, sta še vedno zaželen del moške identitete, zlasti v patriarhalni družbi. Tudi zato so moški manj kritični do nasilja in bolj podvrženi njegovi uporabi. Ko se znajdejo v stiski ali je ogrožena njihova »moška« moč, pa je lahko prav sporočilo priljubljene pesmi tisti zadnji vzgib, ki jih pahne čez rob.
Kar nekaj raziskav je pokazalo, da do nasilja nekritična medijska sporočila nasilje normalizirajo, tudi tedaj, ko ga neposredno ne upravičujejo. Femicid zato ostaja del kulture, ki ga nismo veseli, a »tako pač je«. Moški, »ki zelo ljubijo«, se ne morejo »sprijazniti z izgubo«, odhod partnerice jih preveč prizadene, zato se jim preprosto »strga«, je slišati. Tudi na sodiščih. V resnici gre za kulturno pogojene vzorce razmišljanja in ravnanja, vtkane v tradicijo patriarhata. Neposlušno žensko lahko njen moški kaznuje; »ako treba«, kot poje Magnifico, pa tudi ubije.
V tovrstnih stališčih, ki jih na svoj način odraža popularna kultura, je treba prepoznati neenakost v razmerjih moči med spoloma in dolgi rep zgodovine. V svobodomiselni Franciji je še v 19. stoletju veljal zakon, po katerem mož, ki je umoril ženo, ki ga je varala ali ga je hotela zapustiti, ni odgovarjal za zločin. Italija pa je še do nedavna poznala zločin iz strasti, za katerega je bila zagrožena milejša kazen kot za »navaden« umor. Štelo se je namreč, da je žrtev za svojo nesrečno smrt soodgovorna.
Ljudje, ki premorejo velik politični ali družbeni vpliv, bi zato o ozadjih umorov »iz ljubezni« morali kaj vedeti in prevzeti odgovornost. S pozicije moči, ki jim jo dajeta uspešnost in priljubljenost, lahko namreč družbo glede nasilja, seksizma, mizoginije senzibilizirajo ali pa do onemoglosti reciklirajo stereotipe. Med njimi tiste, ki v prepletu okoliščin lahko zakoličijo usod žensk, deklet, deklic …
Komercialne blagodati so žal pogosto pomembnejše. Ko so nedavno na stadionu v Walesu prepovedali izvajanje več desetletij stare pesmi Delilah, ki govori o moškem, ki zaradi prevelike ljubezni ubije svoje nezvesto dekle, je bil legendarni Tom Jones zaradi kritik hudo nejevoljen, ker da je zgolj pel o takem moškem. Podobno bo najbrž marsikdo opravil z očitki omenjenemu Pešutovemu komadu, kritike pa razglasil za dežurne moralizatorje – in moralizatorke kakopak. Tako se je navsezadnje iztekla razprava o neki drugi Magnificovi uspešnici (Cici Mici), ki pa je ravno dovolj hermetična, da dovoljuje različne interpretacije.
O naravi in gibalih intimnopartnerskega nasilja, ki se konča z umorom, danes vemo veliko. Sodna praksa se spreminja. Strast, ljubezen, ljubosumje, posesivnost vsaj v teoriji niso več razumljeni kot razlogi za nasilje ali celo olajševalne okoliščine zanj – razlog za nasilje je pač vselej odločitev za nasilje. A morda bi morali po tujih zgledih premisliti o prepovedi javnega predvajanja pesmi, v katerih se jasno spodbuja ali upravičuje nasilje. O holokavstu, pravi dr. Podreka, tudi ne prepevamo.
