Pet muzejev v 48 urah je recept za katastrofo: preveč informacij ubije moč doživljanja in rezoniranja. A to sem na srečo predvidela in si 8. februarja za najpomembnejši amsterdamski muzej – tri nadstropja umetnin, predvsem iz holandske zlate dobe – vzela pet spočitih jutranjih ur. V Rijksmuseum sem prisopihala, mestni prevoz je drag, iz galerije poletela. Mojstri in mojstrice 17. stoletja znajo tudi po štiristo letih oživiti kamen in v hrup 21. stoletja posvetiti z nepresegljivo slikarsko popolnostjo.
»Znajo« pa še nekaj: s svojimi umetniškimi presežki iz štiristoletnih daljav osvetljujejo naš čas, našo naduto vero v enakomerno napredujoči razvoj in naše mizerne preokupacije, ko gre za kulturo, umetnost in njeno vrednotenje.
Afera »Makarovič« se iz Amsterdama, stoječ pred zastekljeno, med korono zadnjič restavrirano Rembrandtovo Nočno stražo, zdi smešna. Je bil Rembrandt narcis? Morda slab oče ali pohlepnež? In kako je lahko v stoletju kuge, vojn in revščine brezsramno služil, so vprašanja, ki so ob njegovi umetniški veličini precej postranskega pomena. In nikoli in nikdar merilo njegovega pomena. Kakšen je bil kot človek, je namreč povsem nebistveno, ko poskušaš razvozlati, kako je mogoče, da zlate vezenine na suknjiču poročnika Willema van Ruytenburcha, figure v ospredju Nočne straže, ki visi v dvorani s črnimi stenami, sijejo, kot da bi bile res iz zlata; tehnološko dovršena osvetlitev k temu le pripomore. Ali ko se sprašuješ, kako je dosegel, da se za vse figure na sliki zdi, da so v gibanju. Rembrandt bi bil danes najbrž režiser, je pripomnila muzejska uslužbenka, ki ob sliki odgovarja na vprašanja obiskovalcev. In kako je lahko na velikanskem platnu tako virtuozno naslikal prehode iz teme v svetlobo in obratno, da jih s prostim očesom le slutiš. Ob Rembrandtu in slikarjih njegovega kova – tudi cenjenih, a stoletja pozabljenih slikarkah iz 17. stoletja, katerih dela končno visijo v Rijskmuseumu – se pač lahko umetnosti samo pokloniš. In ponižno utihneš. In si vroče želiš, da bi v tednu dni razprodano razstavo del genialnega Johannesa Vermeerja van Delfta podaljšali še za pol leta. Da bi na svoje oči videla z drobnimi nitmi umetelno izvezeni zemljevid na sliki Alegorija slikarstva, za katerega se zdi, da ga je Vermeer naslikal, potem pa nanj usmeril luč in ga rahlo zgubal. Če seveda niso bili na delu Nezemljani. A potem greš še v najvišje nadstropje in sedeš pred izbrane umetnine sodobne umetnosti. In te prav tako nagovorijo. Seveda na popolnoma drugačen način.
Iz Amsterdama se še lepše vidi, da je ves hrup okoli Svetlane Makarovič, z leve in desne, zgolj hrup. Z umetnostjo nima opraviti nič. Afera je zgolj nov priročen poligon za ideološka prerekanja; v iskanju takšnih poligonov, se pravi nategovanju dejstev na okvir edinega »pravega« nazora, smo v resnici veliki »umetniki«. Ni težava v tem, da se je razvnela razprava o vseh vidikih besed in dejanj Makarovičeve, ministrice Vrečko in upravnega odbora sklada ter o sami državni proslavi. Težava je v tem, da je bilo tako zelo predvidljivo, kaj bo kdo od medijskih akterjev glede na svojo političnonazorsko umeščenost o tem rekel ali zamolčal.
Televizijski novinar Jože Možina se tudi tokrat ni izneveril svojemu slovesu. Potem ko mu je v oddaji Intervju predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič povedal, zakaj niso predvideli vročitve zavrnjene nagrade pesnici in pisateljici na proslavi v Cankarjevem domu – ker se je na upravni odbor preko posrednika obrnila na zadnji delovni dan pred proslavo in ker v predpisih niso našli zakonite podlage za kaj takega – mu seveda ni prišlo na misel, da bi ga povprašal, kakšno je njegovo mnenje o podelitvi nagrade Rupniku leta 2005 mimo vseh statutarnih pravil. Je pa z veliko vehemenco in očitno nadnaravnimi sposobnostmi gledalcem razložil, da so prisotni v hramu kulture po koncu neslavnega podaljška proslave umetnico z aplavzom nagradili za njen aktivistični politični prispevek, ne pa za njene nesporne umetniške dosežke. Možina ima torej po novem tudi informacije o tem, kaj kdo misli in čemu ploska, ne le kaj kdo reče in stori. Med razpravljalci z levega spektra pa po drugi strani ni bilo nikogar – če sem koga zgrešila, se opravičujem – ki bi se pomujal z razmislekom o razlikah med tem, da neljubo novinarko metaforično označiš za prostitutko ali neljubemu ministru v pesmi metaforično zabiješ kol v rit.
Najbolj bizarna pa se mi je po vrnitvi iz Amsterdama zazdela misel v nekem zapisu na enem od portalov, da bi morali proslavo zaradi »sadističnega« izživljanja nad umetnim zajčkom pred prenosom proslave opremiti s starševskim opozorilom. Da naši otročiči ne bi bili izpostavljeni tej neznosni levi krutosti. Kaj pomaga, da je Matjaž Farič podrobno razložil scenarij ali da so »mučili« nagačenega zajca in s tem vsakogar, ki je hotel misliti, soočili z etičnimi dilemami odnosa do smrti in dostojanstva vseh živih bitij. Nak, »mi« že vemo, kaj je umetnost in kaj ni.
V Rijskmuseumu so skoraj pred vsako slavno sliko, tudi tistimi s pregrešno golimi telesi, zapakiranimi v biblične motive, sedele gruče šolskih otrok s svinčniki in beležkami v rokah. Gledali so in risali, učiteljice so jim tu in tam kaj pojasnile. Umetnost ni nikoli nespodobna, nespodobni smo ljudje.
