‘Najbrž ne bo ena metafora, ki bo spremenila pravila igre. A želim jo živeti tako: to avanturo. Brez meja in s srcem v grlu.«

Gornji uvod sem si sposodila in ga poleg še mičkeno predelala. Gianna Nannini in Edoardo Bennato sta namesto besede »metafora« zapela besedo »pesem«, zapela sta jo v nogometni himni, popevki Notti magiche ob svetovnem nogometnem prvenstvu 1990 v Italiji, jaz pa sem ju po slučaju, ki to seveda ni bil, zaslišala na vlaku, ki me je v nedeljo odpeljal iz Frankfurta, mesta knjig, mesta metafor: »satovja besed«. Slovenija je zaključila svoje častno gostovanje na največjem knjižnem sejmu na svetu in štafeto predala sosednji Italiji, častni gostji v 2024.

Če ne bi verjeli v pesmi in v metafore, najbrž ne bi hodili na mednarodne knjižne sejme. Zato je pomembno, kako razumemo metafore, ki jih spreminjamo v reklamne slogane, s katerimi se predstavljamo širnemu svetu. Slogan »Satovje besed« je izbral idiot, je ob več priložnostih rekel Slavoj Žižek, kajti čebelja družba je totalitarna, kastna in diktatorska, to pa seveda ni ravno ideal odnosov, v katerih želimo živeti.

Po nekem spletu okoliščin obstaja filmček, v resnici precej lep, profesionalno izdelan in ogleda vreden dokumentarni film o slovenski identiteti, ki sta ga ob slovenskem gostovanju na sejmu v Frankfurtu za francosko-nemško televizijo Arte v sodelovanju z ZDF posnela Lilly Schlagnitweit in Hannes Rossacher. Tudi v tem filmčku Slavoj Žižek izreka svoje mnenje o satovju, prej in potem pa se v kadru pojavi oseba v čebelarski obleki, ki nekaj brklja po majhni hiški, ki bi lahko bila čebelnjak.

Čeprav se ta oseba zelo očitno ukvarja s panji, je v filmčku nihče ne vpraša, kaj si misli o satovju. Zato (no, v resnici ne zgolj zato) se je odločila, da to pove tukaj. Zdaj: »Satovje besed« do potankosti ustreza slovenskemu gostovanju na frankfurtskem knjižnem sejmu, obenem pa tudi odnosom, ki prevladujejo v slovenski književni krajini.

Čebelarim od lani. Letos pomladi sem dobila svoji prvi čebelji družini; dva roja. Vpisala sem se v čebelarsko društvo in se lotila obiskovanja izobraževanj, ki jih za čebelarke in čebelarje prirejajo kmetijska svetovalna služba, čebelarska zveza in podobne inštitucije. Vsako novo predavanje, vsak seminar, vsako srečanje »s profesionalci« me je presunilo in razorožilo. Sami kompetentni ljudje, ki so vedeli, kaj govorijo, jaz pa nisem vedela ničesar, niti tega, kako naj svoje čebele na ekološki način zavarujem pred varozo.

Metafora, ki je na teh seminarjih spremljala čebele, je bila vselej ista, enoznačna in sladka. Pridne ljubice imajo delavnost v krvi; njim je to takšno radostno opravilo; od jutra do jutra letajo s cveta na cvet in se »ljubijo s čašami in njihovim pelodom«. Točno tako je rekel en medar, ki ima na svoji kmetiji približno dva tisoč »škatel«. Škatle. Tako medarji rečejo čebeljim družinam. Škatle med seboj razlikujejo po kilah. Kile so med; kile so denar. Čebelice pa so delavke in ljubice in pridne in se ljubijo z rož'cami in dolgih kilometrov, ki jih preletijo v svojih dnevnih borbah za kruh, v resnici sploh ne opazijo; njim je to neke vrste rekreacija, skrb za telo.

Potem pa je v moje življenje prišla Monika. Mlada ženska, ki bi po starosti lahko bila moja hči. Pojavila se je v trenutku, ko sem bila prepričana, da so moje čebele že bolne na smrt. Vsi, ki so prišli mimo, so tako rekli. Le Monika, prijateljica znankine znanke, je rekla: »Pridi, greva not.«

Šli sva. Odprli sva prvi panj in Monika je bruhnila v smeh. »Joj, kakšne finte imajo!« »Kaj imajo?« »Finte! Glej, kaj delajo!« Gledala sem in seveda nisem vedela, kaj bi morala videti, a Monika je trdila, da je z mojimi čebelami vse v najlepšem redu, da so celo nagajive in iznajdljive in da imajo »finte«. Potem sva odprli drugi panj in situacija v njem je bila popolnoma drugačna. Vse je bilo drugače. Vonj. Razporeditev satovja. Živost. Zvok. Kot da bi bile malo lene. Počasne. »Joj, a je kaj narobe?« sem bila že vsa panična. Monika pa: »Danes se jim pač ne da. Ti bi morala videti moje babe. Dvaindvajset familij in vsaka drugačna! To niso stroji, ampak ustvarjalke!«

Morala sem spoznati Moniko, da sem se spomnila na večno resnico. Pomen metafore izhaja iz tistega, ki jo razlaga. Mlada ženska, izkušena čebelarka, mi je pokazala, da se nobena čebelica ne rodi pridna za medarja, ampak ustvarjalna zase. Ni podrejena matici, ampak tovariška sestram. Matico, mimogrede, vsak dan lahko doleti izgon. Kajti v čebelji družini obstajajo upor, dezerterstvo in javni interes, ki (vedno!) premaga zasebnega.

Vse, kar je bilo pomembnega v Frankfurtu, so zgradile moje sestre. Nekatere tudi moškega spola. Bili so medarji, ki so hoteli po stari logiki odnosov, ki so jih vajeni s slovenskega knjižnega trga, pobrati zasluge in odleteti med zvezde. Ponosna sem, da lahko rečem, da jim ni uspelo. Metafora je tukaj doživela obrat. Satovje: to smo me. Ustvarjalke. Nekatere tudi moškega spola. Me, ki se zavohamo. Me, ki se podpremo. Me, ki to avanturo želimo živeti tako: brez meja in s srcem v grlu.