Ja, ja, očitno je prišel tak čas, da se je treba počasi pripraviti na konec sveta. Zahod Združenih držav in sever Mehike je prizadela največja suša po letu 800 pr. n. št., Rusija se ne bo uklonila, vse pogosteje se govori o verjetnosti scenarija, da se uporabi jedrska tehnologija, zastrašujoče videosimulacije pa razkrivajo možne katastrofalne razplete: enkrat, ko bomo prestopili jedrski prag, bi ZDA in Rusija lahko odgovorile s taktičnim jedrskim orožjem. Rusija bi poslala 300 jedrskih konic na napredujoče sile Nata in na letala ter izstrelke kratkega dometa. Ta sila bi uničila tanke, utrdbe na položajih in vojake, in to v tolikšni meri, kakršne svet doslej še ni videl. Logistične sile in civilisti, ki ne bi bili takoj ubiti, bi bili izpostavljeni takšnim stopnjam sevanja, ki jih je nemogoče preživeti. Nato bi na to odgovoril tako, da bi poslal okoli 180 taktičnih jedrskih izstrelkov proti Rusiji s pomočjo letal v prav tako rušilnem maščevalnem napadu.

Naprej nisem več bral: kaj bi s tem, če vem, da se po desetih minutah pri absolutni večini ljudi, izpostavljenim neposrednemu sevanju, pojavita slabost in bruhanje, nekako uro pozneje mrzlica in bruhanje, pa diareja (a ne diareja genialnega Toma Lavriča) in glavobol, ki vodita v hitro slabitev splošnih funkcij organizma. Ko pride do mentalnega zloma in izgube kognitivnih sposobnosti, izginejo zmožnosti spominjanja, razmišljanja in sprejemanja odločitev. Potem pride dezorientacija in zdravnik ne more več pomagati. Samo tri ure po prvem udaru se pričakuje do tri milijone žrtev, velik del Evrope pa bi bil skoraj povsem uničen, tako da Mujo iz vica, v katerem ga Suljo vpraša – »ali veš, da ena jedrska bomba stane dve milijardi dolarjev?« –, ni tako velik bedak, ko odgovori: »Ja, ko bi vsaj meni padla na streho in bi imel tudi jaz doma enkrat toliko denarja.«

In tako se moram, namesto da bi pazil na to, da ne bi pretiraval s količino skovilov, ki je, kot verjetno veste, merska enota za pekočnost čilija, zdaj ubadati z Grayevo lestvico. In medtem ko se pri skovilih lahko igramo s tisočimi, pa tudi sto tisočimi enotami (doslej je avtor tega pisanja prišel samo do habanera, ki ni v območju rdečega alarma), je z grejem tako, da je nad 0,7 nevaren za življenje, preko 1 pa se lahko izogneš smrti samo ob intenzivnem zdravljenju. Dobro, ni nobene velike modrosti v misli, da je bolje jesti paprike kot bombe, a ko pride do radioaktivnih paprik, je tako ali tako vse končano.

Za zdaj torej lahko upamo, da Putin, ki tehnično nima dostopa do jedrskega orožje – uporaba je dovoljena samo, če se konvencionalno orožje uporablja na ruskem ozemlju ali če je ogrožena varnost ruske države –, ne bo posegel po najradikalnejši rešitvi, a vrag ve, kaj bo. Kajti, ko danes govori o ozemeljski celovitosti Rusije, predpostavlja, da so anektirana ukrajinska ozemlja del Rusije. Mobilizacija bi morala pomeniti, da ne bo prišlo do jedrskih napadov, pred njimi obstaja možnost uporabe zelo natančnih izstrelkov, s katerimi je mogoče napasti Kijev, a vse to je samo teorija. Vendar je pri Putinu tako, da bolj ko so dejstva, ki govorijo proti njemu, prepričljivi argumenti – tem slabše za njih.

Eden od znakov konca sveta bi lahko bil tudi, da se tik pred tem dogodkom človeku izpolnjujejo tudi najbolj neverjetne želje: tako se je tudi temu, ki to piše, okorelemu knjižnemu molju, ravno zdaj zgodilo, da je v 56. letu življenja prvič izšel njegov glasbeni album. Imenuje se Sin puščave. Ob tveganju, da se javni prostor zlorabi za zasebno reklamo, naj mi bo tukaj dovoljeno, da predstavim nekaj stihov s prvega singla, ki ima naslov Tretja svetovna:

»Skrivališča smo očistili, / strmimo v svod nebeški, / mislite si karkoli, / a mi čakamo na tretjo svetovno.«

Doslej je bilo tako, da skoraj vsaka generacija na tem prostoru preživi dve vojni, tako da se človek vpraša, zakaj bi bilo z nami, ki živimo danes (pod pogojem, da je ta metastaza kapitalizma zares še življenje), drugače. Morda zato, ker smo vendarle nekje morali napredovati in se nekaj naučiti iz dosedanjih strahotnih izkušenj. A ni treba izgubiti upanja. Nenavadno sem bil vesel, da (tudi) Laibach igra country in da njihov novi singel govori ravno o tem, da nismo še nikamor prišli, da mesec ne sije več, da vode ni, da morda ne bomo preživeli, ko letimo skozi vesolje, in da smo izgubili Zemljo, a naša ljubezen je še vedno živa.

Ja, stari compañerosi vedo, da je človeški rod kolektivno, pa tudi posamično, zdresiran, da prenaša razne slabe stvari, ki se mu dogajajo, a zdi se, da je danes bolj kot kadar koli prej potrebna neka skupna akcija proti vsem tem malih (neo)fašistom, vsem tem, ki imajo v rokah parlamentarno večino in v rokavu alternativna dejstva, ki vam ne znajo pojasniti, zakaj cene goriva dražijo tudi plodove z vašega vrta, a so vas vedno znova pripravljeni prepričati v to, da je obstoječe stanje dobro, nacionalna varnost pa na visoki ravni. Vse to je seveda utvara, a vsi skupaj smo se približali točki, v kateri nihče več ne more biti prepričan, da bog ne kocka z vesoljem.

Ena velika inventura bi pred koncem, če smo že tako daleč, res prišla prav.

Kajti naša ljubezen je še vedno živa.

In leži na dnu srca jedrskih konic.