Kadar pride do suma kakršnih koli nepravilnosti, zlorab ali nasilja nad temi skupinami, mora zazvoniti najmočnejši alarm, država mora takoj narediti vse, da se prekinejo zlorabe, stik med žrtvijo in morebitnim storilcem, da se začne preiskava dogodkov in saniranje stanja. Če sistem zataji pri najbolj ranljivih, kot se je to denimo zgodilo v času kovida, ko so ostarelim odrekli zdravljenje, je to stoodstotni znak, da nas je oblast prepustila na milost in nemilost »divjini«.

Pred letom in pol so na spletnem portalu N1 prišle na dan prve vesti o spornih ravnanjih z bolniki na Psihiatrični kliniki Ljubljana, nato jih je sledilo vse več, iz različnih virov, oglasili so se bivši pacienti in strokovnjaki, ki so opozarjali, da so metode zdravljenja na kliniki zastarele in nedopustne ter v nasprotju s pacientovimi in človekovimi pravicami. Direktor PKL Bojan Zalar je očitke kategorično zanikal in zatrjeval, da ga skuša očrniti skupina nezadovoljnih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih.

Tedanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan in direktor urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu Aleš Šabeder naj bi bila s težavami seznanjena že marca; odreagirala sta šele junija, potem ko je prišla zadeva v javnost. »Namesto kulture varnosti imamo spiralo molka,« so že takrat ravnanje oblasti komentirali v Zvezi organizacij pacientov Slovenije. Tedanja ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan je proti Zalarju uvedla disciplinski postopek, ker je kot sodni izvedenec klinične psihologije izjavil, da »je bilo 20 let nazaj prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet resničnih, danes pa od desetih ne vem, če je ena resnična«. Dobil je zgolj opomin.

Potem je bila ustanovljena komisija za sistemski nadzor.

Kaj pomeni ustanavljanje komisij za nadzor, se mnogi spominjamo še celo iz prejšnjega režima: komisije so pogosto zgolj fasada, ki jo odločevalci potrebujejo, da se skrijejo za njo. Ugotovitve komisij večinoma zaspijo v predalu. In tudi tokrat je bilo tako, kljub novim in novim informacijam o dogajanju na kliniki je zadeva počasi drsela v pozabo. Celo tako zelo, da je ministrstvo za zdravje, zdaj že pod ministrico Valentino Prevolnik Rupel, javnost »pozabilo« obvestiti, da je komisija svoje delo končala že maja. Novinarka Barbara M. Smajila, ki je za N1 prva poročala o sumih zlorab, je te dni opozorila na epilog. Po petnajstih mesecih sistemskega nadzora je ministrstvo za zdravstvo sporočilo, da vodstvu klinike niso bila dokazana protipravna dejanja. To pomeni, da na Psihiatrični kliniki Ljubljana ni bilo nasilja.

Zdaj je torej treba zastaviti urgentno vprašanje: na podlagi česa je ministrica Valentina Prevolnik Rupel odločila, da ni dokazov o protipravnem ravnanju?

Komisijski nadzor, ki je zajel obdobje kar osmih let, od 1. januarja 2016 do 31. oktobra 2023, se pravi daleč pred odkritji medijev, je namreč pokazal številne sistemske nepravilnosti. Šestčlanska komisija, ki ga je opravila, je v poročilu navedla 139 ukrepov in priporočil, ministrstvo in svet zavoda pa pozvala, naj zamenjata »celotno vodstvo, saj klinike ne morejo voditi ljudje, ki so jo pripeljali v takšno situacijo«. O tem, kakšna je bila situacija, niso pustili nobenega dvoma: »Zaposleni so izvajali nasilje nad pacienti, tako verbalno kot tudi fizično.«

Kakšne težave ima torej z branjem Valentina Prevolnik Rupel? Ne 139 ukrepov in priporočil za normalizacijo stanja ne ugotovljeno verbalno in fizično nasilje po presoji ministrice za zdravje ne zadoščajo za odpoklic vodstva? Kaj pa bi po njenem zadoščalo? Izganjanje hudiča z vrelim oljem?

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij ima na svojem plakatu zapisano: »Nasilje je kaznivo! Nasilje pusti posledice tako na žrtvi kot tudi na tistih, ki so priča nasilju.« Je torej Valentina Prevolnik Rupel nad zakoni? Smo res že tako na dnu?

Član komisije, ki je opravljala nadzor, je bil ob ministričini reakciji ogorčen, poudaril je, da je sistem vodenja kakovosti na kliniki »povsem padel«, da je odgovor ministrstva »politikantski« in da komisija še vedno trdno stoji za svojim pozivom k zamenjavi vodstva klinike.

Slovensko javno zdravstvo je v razsulu. In ta vlada se je definitivno odločila, da ga prepusti razsulu. Nič ni dovolj hudo, da bi ukrepala, ne dojenčki brez dostopa do zdravnikov, ne množica ljudi, ki v manjšem kraju brez njega ostane čez noč, ne povsem nemočni stari ljudje, ki jih odpošiljajo z urgence umirat domov, ker zanje v bolnišnicah ni prostora, ne zlorabe psihiatrije. Nič ne doseže ne Valentine Prevolnik Rupel ne Roberta Goloba ne ostalih članov vlade, nobena stiska, skrb, strah, panika za življenje. Ker je sami nikoli ne skusijo. Njih in njihovih najbližjih ni na urgenci, tam čaka in gine navaden živelj. Ni jih v prenatrpanih čakalnicah, za njih so druga vrata, drugi, najboljši zdravniki, vse za 35 evrov na mesec. Za točno toliko, kot vsak mesec plača tudi okoli 140.000 ljudi, ki sploh nimajo osebnega zdravnika. In tudi tisti, ki so nasilju izpostavljeni privezani na posteljo.