Sedemintrideset let delam v isti časopisni hiši, od časov, ko je bila še v mestni lasti, do tranzicije, privatizacije, do danes. Marsikaj se je spremenilo, a nekaj je ostalo enako, ker je to za delovanje te tovarne nujno: nadrejeni za vsak delovni dan mojega življenja vedo, kjer sem in kaj počnem. Ne le zame, za celotni novinarski korpus. Ker je to pogoj, da dnevni izdelek naslednje jutro pride na vašo mizo.
Ko sem ta teden prebrala, da je predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič na seji navedla imena poslancev, ki so brez opravičila izostali, in požela bes, ne le SDS, ki res ne zna drugega, kot da zganja cirkus, ampak tudi SD, sem se spremenila v smejočo limono.
Leta in leta državljani z vso trpkostjo spremljamo salamensko vzvišenost poslancev mnogih strank, ki so izjemno pogosto »zadržani« in nimajo časa za tisti del službe, kjer se javno sooča in odloča, ne pa mešetari za glasove v zakulisju. Leta in leta eni in isti brezbrižno zamahujejo z roko, če jih kdo povpraša o kronični abstinenci, pa naj gre za šampione kot Janša in Jelinčič ali za druge, manj izpostavljene, tihe ritke.
In potem dobimo predsednico parlamenta, ki, ja, buri fantazme polrazvitih moških, in ja, še ni vešča vseh ritualov. Razume pa pravila predpisanega reda in po dobrem mesecu dela ugotovi, da nekaj poslancev prezira celo nekaj tako osnovnega, kot je priti na seje najvišjega zakonodajnega telesa ali pa pojasniti, zakaj jih ne bo. Zato njihova imena na seji navede. In kaj sledi? Se začnejo resneje obnašati, jih je sram? Ne. Sledi – revolucija! Poslanci SDS ogorčeno protestirajo, da naj se drži »žlahtne« tradicije navajanja le onih, ki so se opravičili! Butale cvetijo: navede naj torej tiste, ki premorejo osnovno poštenost in oliko, ne pa onih, ki se nanju požvižgajo! Politkomisarka SDS Jelka Godec strokovnjaško pove, da gre za »mobing poslancev« in da je za te zadeve pristojna neka druga instanca, mandatno-volilna komisija DZ, ki je desetletja glede tega problema uspešno smrčala na tastaturi. Zagrozi, da bodo zahtevali predsedničin odstop.
In ni še konec: oglasi se tudi poslanec SD Jani Prednik z visokozvenečim citatom: »Vi niste nad nami, vi ste samo prva med enakimi!« Revež, ni mu všeč, da ima kladivo v rokah ženska, ki misli, da naj tudi on, drugi med enakimi, svojo službo jemlje resno. Prednikova kolegica Meira Hot gre še dlje in jadrno predlaga nič manj kot sklic komisije za poslovnik, ki naj pomodruje, ali se poslanci, ki so sicer v DZ, a so na sestankih ali v svojih pisarnah, štejejo kot prisotni na sejah. To je lep napredek: potomka komunistične stranke zahteva odgovor na najtežje metafizično vprašanje, ali je lahko človekov duh, ne glede na to, kje čepi njegovo telo, drugje. In ali ta duh zmore tudi spregovoriti v mikrofon in pritisniti na glasovalno tipko? Aleluja.
Ko je bila država še mlada, se je temu fenomenu kronskih neumnosti in boja za najbolj trivialne privilegije, ko so poslanci ure in dneve zapravljali za »prepucavanja« o teži dima, reklo »porodni krči mlade demokracije«. Zdaj je temu treba reči klavrni infantilizem politike. In ti ljudje odločajo o naši usodi.
No, po novem bo vse bolje, to dokazuje novopečena kandidatka za predsednico Nina Krajnik, ki uvaja politični novorek, ki temelji na besedi »singularno«. Če vam je ta beseda tuja, naj vam povem, gre za deleuzovski pojem. Okej, to nam nič ne pomaga, kajne? Deleuzova filozofija je hudičevo zapletena. A gospa Krajnik ga je postavila v samo središče svojega volilnega boja, le da v prirejeni malomestni inačici, tako da ga je nekako približala pojmu individualnega in nam pojasnila, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je čas za konec diktata univerzalnega. Briljantno: do zdaj ubogi Slovenec ni imel pravice misliti po svoje, tiho je ždel v božjem kotku, ko pa bo ona predsednica, bo lahko vsak žgolel po svoje. In to bo svoboda.
Da, to je svoboda. Sosed začuti, da ste mu rahlo zoprni, in vam vsako jutro v liftu to tudi pove. Novinar Janševe televizije začuti potrebo po oboroženi vstaji in to tudi oznani gledalcem. In gospodu Predniku se ne ljubi na sejo in zato prvi med enakimi pove, da ima pravico do singularnega. Tako kot jo ima tudi Nina Krajnik, ki je že na prvem soočenju z Natašo Pirc Musar ogorčeno zavrnila novinarjevo prošnjo, naj pojasni policijsko poročilo, da je bila nasilna do moža, tasta in njegovega prijatelja, češ da gre za zaupni odnos z njenimi pacienti in analizanti. Če še niste vedeli, po njenem psihoanalitiki lahko obravnavajo kar svojo familijo. In vas v tem zaupnem odnosu lahko, če ste pretiravali s singularnim, tudi trdo poprimejo.
Društvo slovenskih filozofov je sicer sporočilo, da gospa Krajnik o svojem delu ne navaja pravih podatkov in da na Cobissu nima niti ene strokovne objave s tega področja ... A nič hudega, singularno ji narekuje, da opozori novinarja, da ji ne zastavlja pravih vprašanj. Na primer: ste za pravico do abortusa, da ali ne? Nataša Pirc Musar je bila odločna: da. Krajnikova pa se ni se hotela opredeliti, češ da »politika singularnega zahteva to, da ne more nihče kategorizirati in vnaprej vsiljevati neke odločitve, ki jo bo nekdo sprejel«. Tako je to. Še ena predstavnica slovenske desnice, ki se je zataknila v srednjem veku; in ga cepila na ubogega Gillesa Deleuza, ki je s Félixom Guattarijem napisal slavno delo s pomenljivim naslovom Anti-Ojdip: kapitalizem in shizofrenija.
