Spomladi 1984 je v mojo pisarno vstopil dijak in me nagovoril: »Tovariš ravnatelj, v časopisu neki Dušan Jovanović razlaga, da njihovo gledališče ne more nastopiti v Mariboru. Naj nastopijo pri na nas na šoli, pokličite Jovanovića.«
Presenečen sem mu razložil, da je Dušan Jovanović vrhunski režiser in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) iz Ljubljane, ki spada med najboljša jugoslovanska in evropska gledališča. Na Borštnikovo srečanje (BS) niso prihajali, ker se niso strinjali s konceptom BS, ki je vsakemu slovenskemu gledališču omogočalo nastop z eno predstavo. V SMG so bili prepričani, da imajo več predstav, ki sodijo na BS in da samo z eno ne bodo prišli, kar se je nato res zgodilo. Ker je dijak vztrajal, sem z veliko tremo in strahospoštovanjem poklical »nekega« Jovanovića. Na moje veliko presenečenje in veselje je Dušan Jovanović pokazal zanimanje in kmalu prišel z ekipo na šolo, da pogleda prostore.
Naša velika avla in amfiteater seveda nista omogočala nobenih tehničnih pogojev, le prostorsko sta bila dovolj velika. Jovanovićeve besede »preselili bomo naši dvorani iz Ljubljane na gimnazijo« so se mi zdele komaj uresničljive, vendar kjer je volja, je tudi pot. In predstava. Takoj po prvem maju je pred šolo ponoči prispel velik »šleper« Špedtransa, ki je sponzorsko omogočil prevoz opreme, in šola se je spremenila v gledališče. Naslednji dan se je začel festival, ki je trajal sedem dni. Vsaka predstava je bila odigrana dvakrat: ob 17.00 za šole in 20.00 za izven, kar je bil za igralce izjemen napor, danes pa neizvedljivo. Pogoji so bili na meji sprejemljivega: za maskirnico je bil določena učilnica, umivanje je potekalo v šolskem stranišču, tuširanja ni bilo. Igralci so bili za svoje napore poplačani z aplavzi, ki so jih v Ljubljani doživljali na premierah. Vse predstave so bile razprodane. Mariborčani so tako imeli možnost videti predstave kot Missa in a minor, Ujetniki svobode, Ana, Strah in pogum, Zločin na kozjem otoku itd. ter videti na odru Mileno Zupančič, Borisa Cavazzo, Radka Poliča, Drago Potočnjak, Sandija Pavlina, Majolko Šuklje, Damjano Černe in številne druge. Entuziazem, ki se ga redko sreča, je preveval vse festivale – vse do zadnjega leta 1989.
Borštnikovo srečanje je v tem času prehodilo svojo pot, prišlo je do spremembe pravil o samo eni predstavi enega gledališča, kar velja še danes. Letošnji festival je sedeminpetdeseti po vrsti. Zanimivo je, da je BS nastalo praktično istega leta kot beograjski Bitef, koncepta sta seveda drugačna. Legendarna Mira Trajković in Jovan Ćirilov sta zasnovala Bitef kot mednarodni festival in ga vpisala na evropski zemljevid uglednih festivalov, BS pa je predvsem namenjen najboljšim predstavam slovenskih gledališč. Veliko razprav je bilo v preteklosti namenjeno konceptu BS, ki pa v svoji zasnovi ostaja enak. Prvi resen premik je bil narejen s prihodom Alje Predan, ki je festival odprla v mednarodni prostor, vendar je žal prehitro odšla, da ne rečem obupala.
Koronavirus je onemogočil festival leta 2020, leto 2021 pa je poleg omejitev števila gledalcev prineslo še eno spremembo – premik festivala v začetek junija. Številni obiskovalci BS so bili presenečeni nad spremembo, saj jih o tem nihče ni povprašal. Razlaga, da je junijski čas bolj primeren za gledališča, mogoče celo drži, o tem, če je primeren za gledalce, pa tako ali tako ni nihče nikogar nič vprašal. Navsezadnje je festival namenjen predvsem gledalcem. Res je, da so gledališki festivali po svetu v različnih terminih, tudi junija, julija in avgusta kot npr. edinburški festival, ali septembra kot npr. Bitef. Vsak festival ima pač svoje razloge za termin, upoštevajoč zahteve prostora in časa ter tradicijo. Snovalci novega termina BS so pozabili, da je v Mariboru v mesecu juniju Festival Lent, prav tako pa so pozabili, da je bil festival osvežen z udeležbo študentov AGRFT, ki pa imajo v junijskem času izpite. O tem, da bi bilo dobro na BS privabiti srednješolce kot bodoče obiskovalce gledališča, predvsem maturante, ni treba izgubljati besed, žal pa imajo prav v tem času maturo. Kje so časi, ko je legendarni Tone Partljič spuščal v dvorano gimnazijce brez vstopnic in jim omogočil ogled vrhunskih predstav!
O razumevanju poslanstva BS in odnosa do gledalcev pa največ pove izjava umetniškega direktorja BS Aleša Novaka v Večeru 28. 5. 2022, ki je vehementno, da ne rečem arogantno izjavil: »Občinstvo se mora privaditi na novi termin!« Kot da festival ni narejen zaradi občinstva in je torej namenjen zgolj samemu sebi! Če bi obstajali zares trdni argumenti, da festival ni izvedljiv v mesecu oktobru, kot je bilo to v preteklosti, bi to razumel. Kar pa seveda ne drži; oktobrski termin pač zahteva več napora in dela za gledališča. Pred očmi se mi prikaže opisani festival SMG, ko so igralci igrali dve predstavi na dan in je trajal teden dni. Po drugi strani pa je festival financiran skoraj v celoti z javnimi sredstvi, ki jih omogočajo tudi tisti, ki da bi se »morali privaditi na novi termin«.
Prihodnost BS zato zahteva temeljit premislek, pa ne samo o terminu. Maribor mora pri tem imeti pomembno vlogo, saj je festival tudi zaščitni znak mesta. Da se ne bo kje ponovila zgodba Zlate lisice, ki je zaenkrat ne bo več v Mariboru in za katero bo potrebnega veliko truda, da se bo vrnila. Časi se spreminjajo in na stari slavi pač ni mogoče graditi, nepremišljena sprememba termina pa je samo še pika na i.
Potrebujemo pomoč takšnih vizionarjev, kot sta bila Jovan Ćirilov in Mira Trajković? Še preden bodo kje drugje »dijaki« trkali na vrata in aktivno spraševali, kaj se dogaja v Mariboru.
