Učiteljice in učitelji kemije so nas naučili, da se lakmusov papir, filtrirni papir, prepojen z barvilom lakmusom, v kislih raztopinah obarva rdeče, v bazičnih raztopinah pa modro. Lakmusov papir je kazalnik kislosti oziroma bazičnosti raztopine. Pri kemiji smo delovanje in pomen lakmusovega papirja razumeli brez težav. V vsakdanjem življenju pa številnih podobnih kazalnikov ne prepoznamo in ne razumemo najbolje.
Strategija cepljenja proti nalezljivim boleznim je pomemben kazalnik razumevanja življenja. Odločitev, da bomo nenevarno nalezljivo bolezen obvladovali s cepljenjem, je kazalnik, da temeljnih življenjskih pravil ne razumemo. Človeško telo je oblikovala in izpilila milijone let dolga evolucija. Zato mu smemo zaupati. Veliko vemo o delovanju našega telesa. Neznank o njegovem delovanju je še več. Zato je poseganje v naše telo, ko ni nujno, nesmiselno in odveč – ne bo prineslo dobrobiti, morda celo škodo.
Nimamo pravice do necepljenja (ali povedano drugače, nimamo pravice do neoskrbe). Kakšen konstrukt je to? Trditev me spominja na študijska leta, na kolokvije in izpit iz patofiziologije, pri katerem so nam profesorji zastavljali dvojno zanikana vprašanja. Nanje smo velikokrat odgovorili napačno. Ne zaradi neznanja, temveč zato, ker so nas dvojno zanikana vprašanja zmedla. Podobno nepotrebno zmedo ustvarja tudi dvojno zanikana trditev, da nimamo pravice do necepljenja. V medicinski etiki je pravica do oskrbe opredeljena z dvema preprostima postulatoma. Prvi postulat: vsak ima pravico do oskrbe. Temelji na etičnem načelu pravičnosti in zagotavlja pravico do indicirane oskrbe vsem. Drugi postulat: vsak ima pravico, da ponujeno oskrbo odkloni. Temelji na načelu spoštovanja avtonomije (spoštovanju svobodnega odločanja) in zagotavlja, da predlagano oskrbo lahko odklonimo, če ni v skladu z našimi vrednotami. Dodatni postulati glede ponujanja zdravstvene oskrbe niso potrebni, saj omenjena postulata opredeljujeta vse možnosti, povezane s ponujanjem oskrbe. Megle ne potrebujemo.
Vseeno se še za hip vrnimo k trditvi, da nimamo pravice do necepljenja. Postavimo jo v trdilno obliko. Dobimo trditev: imamo pravico do cepljenja (ali posplošeno: imamo pravico do oskrbe). Pravico lahko izkoristimo ali ne, saj pravica ni enako dolžnost ali obveza. Prav o tem z drugimi besedami govori prej omenjeni drugi postulat, ki v medicinski etiki opredeljuje pravico do oskrbe: oskrbo (cepljenje) lahko zavrnemo, če ni v skladu z našimi vrednotami. Trditev, da nimamo pravice do necepljenja, je kot lakmusov papir, ki pokaže, da nam medicinska etika ni povsem domača in da družbenih odnosov ter življenjskih pravil ne razumemo najbolje. Odreči ljudem pravico do svobodnega odločanja pomeni uničiti temelj zdravih družbenih odnosov. Svoboda odločanja, ki sme biti omejena le, če poseže v svobodno odločanje sočloveka, je tudi varovalo pred vsakršno tiranijo (tudi medicinsko), avtokracijami, totalitarizmi in vojnami.
Oskrba, ki jo ponujamo starejšim osebam (osebam, ki zaradi upada telesnih in/ali miselnih sposobnosti potrebujejo našo pomoč pri hoji, oblačenju, umivanju in prehranjevanju), je prav tako kazalnik razumevanja temeljnih pravil življenja. S trmastim vztrajanjem z nesmiselnim podaljševanjem življenja, ki ga ne moremo več podaljšati, povzročamo trpljenje. Nemočni starostniki postanejo nemirni zaradi cevk, ki v telo dovajajo zdravila. Nečloveško jim privežemo roke na posteljo, saj si cevk z zdravili, ki v resnici povzročajo le nemir, ne smejo iztakniti. Nečloveško jim vstavljamo cevke v želodec, da njihova utrujena prebavila polnimo s hrano, ki je izčrpanemu telesu zgolj breme, ne v korist. V oskrbi, ki jo ponujamo starostnikom, se zrcalita naše neznanje in nesprejemanje dejstva, da se življenje enkrat konča.
Robotka Frida je lakmusov papirček našega sočutja. Verjamem, da bo umetna inteligenca Fridi kmalu omogočala, da bo lahko prepoznala in se odzivala na naše čustvene stiske. Toda prepričan sem, da bo Fridino sočutje samo poglobilo moje razočaranje in osamljenost, če bo ostala edino »bitje«, ki bo opazilo mojo stisko, ko bom moral v bolnišnico.
Še bolj groteskna je ideja, da nam bodo v telo vstavili senzorje za spremljanje krvnega tlaka, srčnega utripa, telesne temperature in možganske električne aktivnosti. S podatki, analiziranimi z umetno inteligenco, bodo tujci imeli dostop do naših čustev in misli ter nas nadzirali. Zgolj še en kazalnik našega nerazumevanja temeljnih pravil življenja. Vdiranje v človekov intimni prostor in zanikanje človekove potrebe po intimnosti nikakor ne bo ostalo brez posledic. Hm … Ste vedeli, da je med nami veliko ljudi s psihiatrično voajeristično motnjo?
Vsakdanje življenje nam ponuja veliko lakmusovih papirčkov, ki bi nam lahko odlično služili pri življenjski orientaciji. Žal jih pogosto spregledamo in se zato sploh ne zavedamo, da smo se znašli v slepi ulici. Ne, ne bodo nas pokončali virusi in bakterije. In tudi cepiva ne. Pokončala nas bosta odtujenost od narave in neupoštevanje temeljnih zakonitosti življenja.
