Ja, Ahmed, hvala ti. A se spomniš, ko smo bili v Holiday Innu v Sarajevu, si nas počakal in pozneje vodil po mestu. To so bili najlepši časi, kar sem jih doživel v zadnjih letih. Hvala ti, ko prideš v Beltince z Vladom, te bom peljal, kamor boš hotel. Ti si moj najboljši prijatelj v Bosni. Želim ti lepo življenje. In naj ti bo lahka zemlja bosanska.
Milan je dobričina. Pravi Prekmurec. Odprtega srca, širokega nasmeha. Vse bi ti dal. Smeje se glasno, tako tudi govori. Nima velikih skrivnosti. Skratka, dober človek. Ganljivo je tudi, da hoče z mano komunicirati v mojem jeziku in da je spregledal, da se rek »naj mu bo lahka zemlja« uporablja na pogrebu, ko ima kdo nagrobni govor o pokojniku. A ne bom zameril Milanu, toliko bolj, ker se človek v neki starosti v nekaj spremeni: sam sem se spremenil v pisca nagrobnih govorov. Ne vem, kako je do tega prišlo. Preveč družabnih stikov, izražena empatija, nekaj daru za pripovedovanje, kakorkoli že, tako je. Kot tisti lik iz filma Od groba do groba (2006) Jana Cvitkovića, ki ima govore na lokalnih pogrebih, vsak dan pa je v bližini smrti. Mimogrede, Cvitkotu želim veliko uspeha z novim filmom, ki ga trenutno snema.
Naj nadaljujem pogovor z Vladom. Pravi:
Ja, kaj je to, res!? Umrl je Emil Cerar, panker, saj ga poznaš, rekli smo mu Fernandel. Pa Igor Misdaris, iz Šukarjev.
Ja, in pesnik Goran Simić.
Videl sem pri tebi, ja.
In Kris Kristofersson!
Ja, tudi on. Pazi nase, stari!
Ti tudi!
Gorana Simića (rojen v Vlasenici leta 1952) smo pokopali na pravoslavnem pokopališču sv. Marka, na poti proti stadionu Koševo, ki ima svoje zemljišče skupaj s katoliškim pokopališčem sv. Josipa. To je najlepše pokopališče v Sarajevu, skozenj vodi bližnjica na stadion, kamor smo hodili igrat na velike gole. Na njem med drugim ležijo posmrtni ostanki pesnika Silvija Strahimirja Kranjčevića, veje velikega slovenskega rodu Vidmar, in moja učiteljica matematike Vera Nikolinović, gospa v pravem pomenu te besede. Nikoli ni prenehala govoriti srbijanske ekavščine in nikoli se ni izselila iz Sarajeva. Naj ji bo lahka zemlja, res.
Smrti se ni treba spominjati, ostane tisto, kar je človek pustil za seboj.
Sicer leži pravoslavna kapela sv. Marka na vzhodni strani pokopališča, ki je skupno, katoliško-pravoslavno. Širitev mesta je pokopališče vključilo v mestno jedro, pokopavanje na njem pa so obnovili leta 1992 zaradi povečanega števila mrtvih. O tem ste gotovo kaj slišali ali brali. Prostor tvori celoto z nekdanjim pravoslavnim bolnišničnim pokopališčem oziroma s sedanjim muslimanskim pokopališčem Stadion. Zemljišče so, pravi zgodba naprej, kupili leta 1921 od družine Ćurčić, pokopališče in kapela svetega Marka pa sta bila posvečena 15. oktobra 1922. Projekt kapele in ograje je delo inženirja Miloša Miladinovića, izvedbeni projektant pa je bil arhitekt Nikola Radulović. To je enoladijska kapela s kvadratnim zvonikom, stolpom nad vhodom in tristrano oltarno apsido, ki se znotraj polkrožno zaključi.
Mila Mars Melank je umetnica, grafična oblikovalka in se ukvarja s politiko, je poslanka stranke centra (Naša stranka) v parlamentu kantona Sarajevo. Poznam jo iz starih časov, nekoč je igrala klaviature v kultni sarajevski underground skupini SCH. Ta bend je sicer malo pred vojno, se pravi leta 1991, imel turnejo po Sloveniji, na kateri so igrali v Mariboru in Kopru, v kultnem Brecljevem klubu MKC. Ko sem bil pri Marku, sem videl ta plakat, in zdaj mi je žal, da ga nisem prosil, naj mi ga da, v Sarajevu bi naredili remake in ga, kot se spodobi, vrnili tja, kamor sodi. Mislim, da Marko ne bi imel nič proti, a tudi tako bom preko njegove Arijane poiskal ta plakat, ki je pred nekaj leti, kot se spodobi, visel na steni v dvorani, kjer so potekali koncerti. Eden od mojih najboljših prijateljev je bil na turneji nekaj takega kot mojster za luč, poleti pa imamo obletnico mature in ga bom poskušal presenetiti. Ne bere slovenskih časopisov, a mu bo kdo gotovo sporočil. Poznam nas. Torej, Milini starši so pokopani na pokopališču, o katerem govorim, a so bili njuni posmrtni ostanki prineseni iz dveh različnih kapel, ker je bila mati katoličanka, oče pa pravoslavec. To je (bilo) Sarajevo in to mi pripoveduje, ko greva proti Goranovemu grobu. Pesnica Ferida Duraković je imela pogrebni govor, Goranova psička Kolinda pa je v trenutku, ko so grobarji začeli z lopatami na krsto metati od dežja razmočeno, težko bosansko zemljo, zacvilila. To je bil najbolj grozljiv zvok, kar sem jih kdaj slišal, in zabolel me je bolj kot lastne solze.
In potem, ker nobena stvar ne pride sama, je M. našla sliko Marka in mene v Izoli. Ker je bil Marko po rodu iz Sarajeva, sem pomislil, da se nekateri krogi nikoli ne zaprejo, in mi je bilo malce lažje.
Morda ravno toliko, kolikor je treba, da je bosanska zemlja lahka.
Še nekaj malega o Krisu. Človek, ki je zase izjavil, da na turneji Highwayman (1985), morda celo najpomembnejši v zgodovini country glasbe, kjer se je znašel poker asov – poleg njega so bili tam še Willie Nelson, Johnny Cash in Waylon Jennings – nosi steklenice, zasluži nič več in nič manj kot absolutno občudovanje. On in Janis. Me and Bobby McGee.
Lahka naj mu bo prerijska zemlja.
