V Sloveniji živi okoli 30 odstotkov otrok v enostarševskih družinah, v veliki večini z mamo. Delež očetov, ki se ne brigajo za otroke, in onih, ki so po razhodu še naprej agresivni do njih in/ali mame, je skrb zbujajoče velik. Skrb zbujajoče šibka je tudi socialnovarstvena zaščita otrok. Ob vseh teh dejstvih je govoriti o tem, da samska ženska nima pravice do biomedicinske pomoči, preprosto zavržno.
Ob sedanji odločitvi ustavnega sodišča je prišel na dan še en, morda že pozabljen podatek. Kdo je namreč takrat zagotovil »strokovno« razlago za oporekanje pravici, kdo je zacementiral desničarsko ideološko razlago, da otrok brezpogojno potrebuje očeta, kakršnega koli že, tudi najslabši je še vedno božji dar, pa četudi je oče za eno noč, za dve klofuti? Zdravniki.
Njihov argument je bil »bogovski«: v ginekologiji vedno zdravijo par in ne posameznika, stroka pa ne bo uporabila vsega, kar medicina odkrije.
Bog se usmili, res. Zdravijo par? Ne zdravijo torej ženske in/ali moškega, ampak par? Kaj neki bi to bilo? Tisto med njima? Ljubezen, žegen z obredom v belo-črnem pred oltarjem ali pijansko brcanje? S katerim medicinskim postopkom ginekologi diagnosticirajo, ali je ta ljubezen zdrava in večna in si torej par zasluži otroka?
Zdi se popolnoma neverjetno, a peščica zdravnikov je dejansko edina stroka, ki se oglaša (in se jo tudi upošteva!), ko govorimo o stvareh, ki nimajo opraviti z medicino. V sozvočju z desnico samozavestno otresajo svoja osebna, ideološko, versko, mačistično zaznamovana stališča in jih prodajajo za medicinsko-znanstvena, torej obče relevantna. Pri družbenih vprašanjih se ne sliši/upošteva mnenj družboslovcev, socialnih delavcev, pravnikov, pedagogov, ker so pri mikrofonu že medicinci. Od kod ta fenomen, da nekdo, ki je sicer lahko mojster postopka oploditve, podaja odločilna mnenja o tem, kakšna naj bodo družina, vzgoja, družba? Se je kdaj o teh vprašanjih oglašal in v zakonu uveljavil svoj pogled na stvar kak fizik preprosto zato, ker je izračunal krivuljo poti spermija v jajčecu? Je zakonodaja kdaj upoštevala kakšnega računalničarja, ki je izdelal natančen model razmerja med inteligenco in uveljavitvijo človekovih pravic?
Pred meseci je potekala razprava o šolski prehrani, najprej v zvezi z otroki iz vegetarijanskih, nato pa muslimanskih družin. Ta »razprava« je bila na ravni gostilniškega pogovora pijančkov o »onih«, ki nočejo jesti kremenateljcev in molijo k napačnemu bogu in zato nimajo »pri nas« kaj početi. Izjava, da morajo otroci muslimanske vere prevzeti našo kulturo, katere subtilni vrhunec sta očitno takmašni gvant in svinjska salama, je rasizem najnižje vrste, ki je šel neopaženo skozi naša prebavila.
Oglasili pa so se tudi dietetiki: šolsko kosilo ne sme biti brezmesno, ker to ni zdravo. Aleluja.
Cel zahodni svet ugotavlja, da so poraba mesa in izdelki iz bele moke in sladkorja, aditivi in sladke pijače ter ves preostali procesirani odpad pogubni za zdravje. In da je množična reja ekološko neznosno breme ter po definiciji tudi mučenje živali. Naši zdravniki, očitno generacija iz šolskega leta 1880/1881, pa vijejo roke ob čičeriki in špinačnih palačinkah, ki bodo ugonobile našo mladež. In medtem ko trepetajo za zdravje tistih, ki so podlegli »ideologiji« brezmesne hrane, se milijarda in pol vegetarijancev na planetu prav nemarno požvižga na njihovo mnenje in noče ne zboleti ne shirati.
A če je kaj zdravju resnično škodljivo, je to prav ta mešanica pokroviteljstva in ideologije v imenu zdravja. Tenkovestnih dietetikov namreč po drugi strani ni vznemirila raziskava o debelosti in telesni neaktivnosti otrok, pa tudi ne nedavna izjava zasebnega lastnika doma upokojencev, da dobijo varovanci za večerjo kruh in zaseko s čebulo. Kruh, zaseka in čebula za starostnike v tej deželi očitno velja za zdravo, blago, lahko prebavljivo, predvsem pa, hvala bogecu, slovensko prehrano. Da o tem, koliko privarčuje lastnik doma, ne govorimo.
Zato se je dobro spomniti tudi (še neuveljavljenih!) pomladanskih referendumov, ko so SDS, NSi in RKC zagnale gonjo, ki je kulminirala celo z grožnjo o ekskomunikaciji vernikov, ki ne bodo glasovali po njenih navodilih. Tudi takrat so si dve od referendumskih tem prisvojili zdravniki: tisto o evtanaziji in ono o uporabi konoplje v medicinske namene. Pomoč pri končanju življenja je družbeno vprašanje, ki zdravnikov v ničemer ni zavezovalo k sodelovanju; so bili pa tiho, ko lekarnarica »po svoji vesti« ni hotela izdati kontracepcijskih tablet. Glede uporabe konoplje v medicinske namene pa: že leta je v EU in pri nas dovoljena uporaba tovrstnih zdravil za lajšanje epilepsije in simptomov nekaterih bolezni. Mnogi zdravniki še vedno odklanjajo njeno uporabo, četudi vedo, za kaj gre. Tako kot tudi mi vemo, za kaj in za koga gre.
