V filmu o J. M. W. Turnerju (Mike Leigh, Turner, 2014), angleškem slikarju iz prve polovice 19. stoletja, ki velja za predhodnika tako impresionizma kot abstraktnega slikarstva, je osupljiv prizor, na katerega so me spomnile te dni objavljene vesoljske fotografije teleskopa Jamesa Webba z vgrajeno kamero nircam.
Filmski prizor gre takole: Turner povabi nekaj potencialnih kupcev svojih slik, ki morajo nekaj časa stati v zatemnjeni sobi; nato odgrne zaveso na zadnji steni sobe in prikažejo se podobe, ki ves prostor (z obrazi strmečih gledalcev vred) osvetlijo z žarenjem svojih barv. Kot v kinu, sem si rekel, ko sem film prvič videl. Kar je bil napačen vtis, saj v kinu svetloba prihaja od zadaj, iz projektorja, tukaj pa so jo gledalci dobili dobesedno en face. In razen tega – in predvsem – na teh podobah ne vidimo nič konkretnega, te Turnerjeve slike sploh niso figuralne. »Sonce je bog,« naj bi Turner nazadnje rekel (Timothy Spall, ki ga igra, je to bolj zagodrnjal), toda tisto rumeno-rdeče žarenje ni imelo nobenega vidnega vira na sliki in je bolj spominjalo na kakšno eksplozijo, da ne rečem veliki pok. O katerem Turner, naj je znal naslikati še tako fantastične vizije, pač še ni mogel imeti pojma, saj je ta kozmološka teorija nastala enkrat v 20. stoletju, po letu 1929, ko je ameriški astronom Edwin Hubble s svojim teleskopom odkril, da se vesolje širi. Do teorije o nastanku vesolja z eksplozijo majhnega oblaka (»vesolje se rodi kot drobna kroglica in se v eksploziji razširi do današnje kozmične razsežnosti«, pravi teoretski fizik Carlo Rovelli, kar naj bi se zgodilo pred okoli 13 milijardami let) so torej prišli s pomočjo teleskopa, in fotografije, ki jih posnamejo kamere v Hubblovem ali Webbovem teleskopu, so res videti takšne kot kakšna Turnerjeva slika; abstraktne slikarje, kolikor jih še je, pa bi ob njih morala miniti volja do slikanja.
Seveda pa se takšna primerjava posnetkov iz vesolja z abstraktnim slikarstvom lahko utrne le ljubiteljskemu estetiku, predanemu čutnim vtisom. Minimalna definicija abstraktnega slikarstva je vendar, da noče več ničesar posnemati (renesansa je učila: »slikarstvo je posnemanje narave«) ali predstavljati – res je k tej odpovedi figuraliki nekaj prispevala tudi invencija fotografije –, niti ne nekaj tako »abstraktnega«, kot je nastanek vesolja. Fotografski posnetki iz vesolja sicer lahko vzbujajo estetska občutja, navsezadnje tudi astrofizikom, le da jih ta občutja ne zanimajo toliko kot to, kar znajo na teh fotografijah prebrati. Medtem ko nam ob kakšni abstraktni sliki ni treba ugibati, ali kaj posnema ali predstavlja, ker tega pač ne počne, pa lahko na fotografiji, ki jo je posnela kamera v Webbovem teleskopu, astrofizika prepozna cele galaksije. »Fotografija je spektakularna,« je dejala astrofizičarka Maruša Bradač z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, ki je sodelovala pri razvoju kamere in spektrografa za Webbov teleskop – toda »spektakularna« je le za »širšo javnost«, kakor so to bile za gledalce v Leighovem filmu Turnerjeve slike s svojo barvno eksplozijo; za astrofizičarko pa je seveda bolj zanimiva spektralnost, saj »se že po barvah vidi, da je na fotografiji ogromno galaksij v zgodnjem vesolju; katere so to, pa bo povedal podroben pregled podatkov«.
Ko je v 8. stoletju v Bizancu prišlo do ikonoklazma, spora glede svetih podob, ikon, je njihov glavni zagovornik Janez Damaščan razvil prvo »krščansko teorijo« podobe, ki je trdila, da ikona kot materialna, vidna podoba ni upravičena, če ne razkriva nevidnega. Na ikoni sicer vidimo Kristusa ali kakšnega svetnika, toda to, kar vidimo, napotuje k nevidnemu, tj. bogu, saj je Kristus božji Sin, se pravi, vidni sin nevidnega boga očeta, kot pravi doktrina inkarnacije (božjega učlovečenja). Kakšnih deset stoletij pozneje dobimo novo vrsto podobe s sposobnostjo razkritja nevidnega: to je fotografija. Tej je bila najprej in predvsem pripisana objektivnost (sicer bolj v smislu, da se objekt »prenese« na sliko ali – z besedami enega izmed fotografskih pionirjev Foxa Talbota: »narava sama se vpiše na fotografijo«), toda ta je lahko odkrila tudi nekaj, kar je prostemu očesu nevidno. Prav zato je član Francoske akademije znanosti François Arago leta 1839 fotografiji podelil status odkritja in znanstvenega orodja, kakršna sta že bila mikroskop in teleskop. In ko je znanost znala narediti takšen teleskop, da ga je z vgrajeno fotografsko kamero bilo mogoče izstreliti v vesolje, je fotografija registrirala nekaj tako »nevidnega«, kot je štiri milijarde let stara galaksija.
»Pogledali bomo 13,5 milijarde let v preteklost,« je povedal Nasin sodelavec Bill Nelson. (Kar se ujema tudi z neko definicijo fotografije, ki pravi: »To je bilo.«) Ampak če se je vesolje nekoč začelo, se bo tudi enkrat končalo. Astrofizičarka Katie Mack v knjigi Konec vsega (gledano astrofizikalno) predlaga pet scenarijev konca vesolja, najverjetnejši pa se ji zdi prvi, ki ga imenuje Big Crunch (veliko skrčenje). Douglas Adams je temu rekel »kopikilev«, kar je nasprotno od velikega poka, in Big Crunch je prav to: vesolje bi se tako skrčilo, kolapsiralo v podatomske točke, da bi končalo v pepelu. Ampak do tega je še nekaj milijard let. Medtem pa na Zemlji obstajajo in delujejo sile, ki lahko vsaj ta planet pošljejo v »kopikilev«.
