Pri vremenskih pojavih smo prilagojeni na povprečje ali vsaj na ne preveč izrazita odstopanja od njega. Če samo pomislimo, kako majhno odstopanje naše telesne temperature nas lahko spravi v grob! Sicer pa smo si ljudje zelo različni. Nekaterim je najbolj všeč, da življenje teče po ustaljenih tirnicah, nekako v povprečju, ki si ga skušajo ustvariti, brez večjih presenečenj, odstopanj. Za druge je to živi dolgčas, iščejo izzive, avanture, vedno nekaj novega. Ali je to v naši naravi že od praveka? Nas to žene naprej? Po eni strani nas prav želja po vedno novem, boljšem, večjem, neznanem, spravlja v škripce, ker se ne znamo omejevati tam, kjer bi se morali, po drugi strani pa najbrž za našo družbo ne bi bilo dobro, če bi se razvoj ustavil ali zelo upočasnil.

Osebno sem prepričan, da bi morali določiti prioritete, kje se bomo angažirali in napredovali, na katerih področjih pa imamo dovolj in bi se morali že zaradi naše prihodnosti in prihodnosti naših potomcev brzdati. Najbrž napredek v znanosti in tehnologiji ni tesno povezan s potrošništvom, z razsipnim načinom življenja. Seveda se takoj postavi vprašanje, kaj pa je razsipno življenje. Ljudje to precej različno pojmujemo, a obstaja neka absolutna kategorija, ki je ne moremo zanemariti – možnosti, ki nam jih daje naš planet. Nič ne pomaga, če je za nekoga skromno to, da si ne more postaviti bazena pred hišo ali imeti več počitniških hišic, ali pa da si ne more kupiti češenj, na primer, kadar se mu zahoče in ima denar za to, ko pa nas je vedno več na Zemlji, in zato bo za vsakega vedno manj naravnih virov na voljo. Če bi nas bilo dve milijardi, bi dejansko lahko trošili več, pa bi bile posledice manjše. Vsaj pri trošenju in porabi ne odstopajmo od povprečja (pa še pri tem je pomembno, kaj upoštevamo pri njegovem izračunu).