Letališče v Tuzli je na dobri poti, da prehiti tudi sarajevsko, ki je imelo v prvem mesecu letošnjega leta 61.068 potnikov. Mednarodni svet evropskih letališč navaja, da je bilo ljubljansko letališče lani najmanj prometno od vseh letališč evropskih prestolnic in je na 159. mestu v Evropi. Pred njim so med drugim Bremen, Bastia, Varna v Bolgariji, vsekakor Bratislava, pa tudi bratski Temišvar v Romuniji.
Kako natančni smo, ko je treba pokazati globino slabega rezultata? Kaže tudi, da je preko ljubljanskega letališča potovalo manj ljudi kot preko letališča Borispil v Kijevu, ki so ga za potniški promet zaprli po začetku ruske agresije na Ukrajino. Ob opravičilu, ker vašemu poročevalcu nikoli ni uspelo, da bi to poslopje, v katerem je preživel veliko časa, imenoval z njegovim uradnim imenom dr. Jože Pučnik, sta pred Brnikom tudi letališče v Minsku, ki je na udaru sankcij, in letališče v Kišinjevu, ki je bilo mesec dni zaprto.
Kaj je šlo torej narobe? Hudič je v podrobnostih, ki se ne objavljajo v oglaševalsko intoniranih novicah, ki morajo pokazati slabo ali dobro plat nekega poslovanja. V tem primeru se zdi, da so Slovenci bad guys, Bosanci pa naj bi dobro delali, tako da bi se moral ta vaš kronist malce škodoželjno veseliti. Pa je res tako? Iz tega primera bomo videli, da ni, a komu mar. Pomembno je, da se ne leti oziroma da trg, ki ga seveda ne določajo potrebe potnikov, ampak upravljalski koncerni letališč, določa svoja pravila.
Pravila pa so na primer taka, da letališča podpisujejo pogodbe glede na število potnikov in po logiki trgovskih središč, v katerih je najpomembnejše, da se cena storitev za sprejem in odpravo potnikov karseda zreducira. Tuzelsko letališče, katerega okolica je bila pred nekaj leti videti kot improvizacija iz Afrike iz zgodnjih sedemdesetih, je pred desetimi leti podpisalo pogodbo, po kateri potnike obravnavajo za okoli tri evre na posameznika. To se je pokazalo tako zelo »donosno«, da še danes letališče, katerega zgradbo za trgovine, restavracije in free shope pospešeno gradijo, ne bi imelo za plače za okoli 300 zaposlenih, če jih ne bi subvencionirali vlada Tuzelskega kantona in vlada Federacije. Torej, kot pravi verz stare pesmi, ki jo poje Čola – »cijela Tuzla jednu kozu muzla« (»cela Tuzla ena kozo molzi«). V tem primeru najmanj dve kozi, a zadeve so takšne, da hočejo vsi piti mleko, in komur uspe plačati manj – toliko bolje zanj. Slabše pa za potnika. In letališče.
Poleg poročila z mednarodne konference o letalskem prometu New Air Gateway to Europe, ki je prejšnji mesec potekala v Ljubljani in na kateri je večina udeležencev »izrazila osuplost nad slabo povezanostjo ljubljanskega letališča in popolno odsotnostjo pobud, da bi kakor koli spremenili«, je tu še neko drugo dejstvo. Lani so se EasyJet, WizzAir in Ryanair pogajali s slovensko vlado glede vzpostavitve morebitnih novih povezav, a do sporazuma ni prišlo, ker so se vse omenjene nizkocenovne družbe pritoževale nad visokimi cenami pristojbin na ljubljanskem letališču.
Razlog za to tiči v dejstvu, da glavna mesta v vzhodni Evropi – tako je tudi s Sarajevom in Tuzla bo tudi njega poslovno hitro prehitela – običajno izsiljujejo z dejstvom, da so pri njih veleposlaništva in središča mednarodnih organizacij. Kar pomeni, da bodo njihovi zaposleni leteli ne glede na cene. Kar pa se tiče navadnih smrtnikov, majhnih rib, je prav, da se vežejo na nizkocenovnike. A to so družbe, ki delajo po načelu »dela od doma«. Na nekem letališču imajo dve letali, dve najeti pisarni in dva zaposlena. In ko jim poslovno okolje ni več všeč, dvignejo sidro in najdejo drugo letališče, ki izpolnjuje »minimalne« kriterije. Seveda so ti kriteriji odvisni od tega, kje se letališče nahaja: lažje jih je doseči v Valoniji kot v Sloveniji ali Bosni, a geografija vsekakor igra pomembno vlogo. Pa tudi mentaliteta, bi lahko rekli.
Z Dunaja, kamor se bo vsako letalo – tudi v primeru višje sile – raje spustilo kot v Ljubljano, je z vlakom šest ur vožnje. Iz Zagreba, kjer so zgradili novo letališče in ga imajo – čeprav do osebe, ki je nosila to ime, nimam prav nikakršnih simpatij – vso pravico imenovati dr. Franjo Tuđman, so z vlakom tri ure.
In vse to bi bilo mogoče spremeniti, če ne bi bilo značilnih potez mentalitete, po kateri je »najlepše pri nas doma«. Mislim, da – pa pri tem nočem nikogar žaliti – nihče ne pravi, da ni lepo, a ni normalno, da se likvidira letalska družba in letališče propade, ker, kot pravijo v letalskih družbah, »imata ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ministrstvo za infrastrukturo povsem različna pogleda na letalske prevoze«.
Ja, problem je vedno v ideji. In interpretaciji: nekoč davno smo praznovali rojstni dan pesnika na nekem ljubljanskem vrtu. Nekdo je v nekem trenutku zapel staro bosansko pesem o tem, kako je Gornju Tuzlu opasala guja (Gornjo Tuzlo obdala kača). M. se je močno čudil temu, da lahko pesem govori o tem, da lahko neko mesto obkoli kača. Seveda gre za metaforo, v tem primeru kuge ali neke druge zločeste pandemije.
V tem primeru pa gre vendarle za praktične stvari. O tem, da vsakdo »leti«, ko se nekaj v glavi končno spremeni.
