V zgodovinskih učbenikih bo pisalo, da smo imeli v začetku tega tisočletja vojno za medije. Najverjetneje bo tudi pisalo, da je bil general vojske, ki je zavzemala medije, Janez Janša. In da je bila njegova največja zmaga zavzetje javne televizije, okupacija nacionalke.
Avtorji se bodo potem razpisali, kako je lahko ubogi peščici fanatičnih bojevnikov to uspelo. Kako so lahko Andrej Grah Whatmough, Uroš Urbanija, Peter Gregorčič, Igor Pirkovič, Jože Možina, Jadranka Rebernik in Vida Petrovčič v pozicijski vojni zavzemali teren in na koncu z novimi silami obvladovali okupirano področje. Najbolj pa se bodo čudili njihovemu heroizmu in vztrajanju. Logično bi bilo, da bi po zmagi Roberta Goloba in porazu Janeza Janše preprosto položili orožje in se predali. Evo, tu imate naše odstopne izjave. Prosili bi odpuščanja in obljubili, da se takšen desant na nacionalko ne bo več ponovil.
Seveda tega niso naredili. Še bolj so se vkopali v svoje rove in preživeli še dve priložnosti za predajo. Prvič, ko se je v državnem zboru izglasoval novi zakon o RTV, in drugič, ko je bil zakon potrjen na referendumu. Za njih se ni nič zgodilo. Nič spremenilo. Zakaj ne? Preprosto zato, ker so predobro razumeli vojno. Vzeli so jo za svojo. In ta vojna je postala sveta vojna. Vojna križarjev. Vojna za Boga, vojna za sekto, vojna za njihove božje vrednote. Tako so se vživeli v božje odposlance, ki branijo sveto zemljo nacionalke, da nobena predaja ni več prišla v poštev. Iskali so nove in nove zvijače, da so še naprej držali okupirani teren v svojih rokah.
Pri tem jih je gnala misel, da bodo enkrat v prihodnosti nagrajeni. Za začetek bodo priznani kot mučeniki. Svoja življenja so razumeli kot služenje. Poklicani so, da služijo Bogu in ljudem. Dobro vemo, kdo je za njih ta Bog. Na koncu so simbolno smrt prostovoljno sprejeli, niso je pa iskali. Mučenik se ne preda. Nikoli. Vodi ga misel, da ga lahko razglasijo za blaženega. Nekoga, ki postane zgled. Nekoga, ki je prestal mučeništvo in se ni uklonil. In v svoji blaženosti čaka le še na dokončno priznanje. To je, da ga razglasijo za svetnika. Za ta status pa blaženi potrebuje dodaten čudež. Nekaj neverjetnega in nemogočega. Gledano z zgodovinske perspektive bo ta čudež točno to vztrajanje. Kako jim je v okolju, kjer je bilo jebeno več nasprotnikov, uspelo, da so sveto zemljo nacionalke ohranili nedotaknjeno.
Pri obrambi svete zemlje so na pomoč prišle tudi zunanje sile. Najprej neizkušeni junaki in junakinje z brda-zdola, ki so se prostovoljno včlanili v to sveto vojsko, in kasneje tudi prekaljeni borci. Neustrašni junaki, ki so jih povabili na svoje terene. Borisa Tomašiča na primer v oddajo Intervju. Boris je bil tam za Jožeta Možino čisti transfer. Prišel je povedat tisto, kar si Jože misli, in na simbolni ravni smo gledali pogovor dveh bodočih svetnikov. Brezmadežnih borcev za vse lepo in dobro. Boris nam je povedal, da on ni nikoli lagal, da se je v primeru, če se je zmotil, tudi opravičil, in da je dvakrat kritiziral tudi gospodarja. Najboljši je bil Boris v sekvencah, ko je Jožeta prepričeval, da mora biti nacionalka hvaležna, da ga ima. Njega, ki ji od zunaj pove, kaj je narobe, in s tem dobi od njega samo koristi. Dokaz za to je veliko boljša nacionalka, ki zdaj objavlja tudi prispevke, ki jih prej nikoli ni. Ni mogel mimo tega, da ne bi pohvalil novega vodstva. Vodstva, ki je po njegovem naredilo ogromno.
Potem je še dodal, kako on nima problemov z ljudmi, ampak le z njihovim obnašanjem. Kar pomeni, da nikoli ne napada ljudi, temveč le njihovo delo. Sledile so rafalne ugotovitve, da že dvajset let poteka kulturni boj proti gospodarju, torej Janezu Janši, da je Robert Golob politično truplo, pa tega še ne ve, da je Demokracija edini tiskani medij, ki povečuje naklado, in da se Tanja Fajon v politiki ni ničesar naučila. Vrhovna ugotovitev pa je bila, da je Janez vedno skušal sodelovati z vsemi in da sta skupaj z Borutom Pahorjem izkušena politika in bi bila velika škoda, da bi se ju izključilo iz igre. Vizionarsko je napovedal, da bodo prišle volitve, ko bodo volilci rekli, da ne bodo več volili proti, temveč bodo volili zase. Če bo ta vlada zdržala do leta 2026, bo na naslednjih volitvah Janša zmagal z dvotretjinsko večino. Ker ta vlada je ultralevičarska brez zdrave pameti in zganja teater absurda.
Jože Možina je lahko ob vseh teh briljantnih ugotovitvah le kimal. Spuščal tisti svoji zagonetni nasmešek in se že videl nagrajenega z gospodarjevim priznanjem. Oba sta na stolih sedela kot dve brezmadežni bitji, ki sta preko mučeništva in blaženosti pred vrati sprejema med svetnike.
Ena boljših domislic v zadnjem času se glasi: če bi nekateri z višine svojega ega padli na višino svoje inteligence, bi se ubili.
Za druge pa velja, da se na novo rodijo in zaživijo, ko z višine svoje inteligence splezajo na višino svojega ega. Če jih pa tam zgoraj čaka še svetniški sij, verjemite, da ne bodo več pogledali nazaj v dolino. Za njih je sveta vojna dobljena ...
